Novice iz sveta - 13.10.2009

Starešina M. Russell Ballard: zavzemati se, ne da bi se branili

SALT LAKE CITY Sledi zapis govora starešine M. Russell Ballarda, ki ga je imel 13. avgusta 2009 na slavnostni podelitve diplom Univerze Brighama Younga

Ko vas, diplomante, takole gledam, me prevzamejo nežna čustva. Čeprav se ne morem rokovati z vsakim od vas in vam pogledati v oči, želim, da veste, da ste dragoceni v očeh nebeškega Očeta. Rad vas ima. Cerkveni voditelji vas imajo radi.

Prav tako želim, da veste, da vas čaka razburljivo in pomembno služenje Gospodu. Zavedam se, da so leta žrtvovanja vaših staršev, pa tudi vsakega od vas, pripomogla, da ste postali to, kar ste. Danes vas gledam in se zavedam, da ste bili leta predani Cerkvi in da se vam je zaradi preučevanja in udejanjanja evangelijskih načel pričevanje okrepilo. Gledam vas in vidim prihodnost Cerkve – ne le bodoče škofe, predsednike okolišev, misijonov in voditelje pomožnih organizacij, ampak veliko številne bodoče matere in očete, učitelje Osnovne in Nedeljske šole, voditelje mladih, hišne učitelje in obiskujoče učiteljice, skavtske voditelje, zborovodje in številne druge, ki bodo Gospodu služili v enaindvajsetem stoletju.

To stoletje bo drugačno od tistega, ki je ravno minilo. V nekaterih pogledih bo boljše, v marsičem pa bo za vas in vaše otroke veliko težje. A eno je gotovo: to bo vaše stoletje, stoletje, ko boste imeli priložnost, da za vselej zapustite svoj pečat za dobro ali slábo. Poskušali boste vplivati na druge, drugi pa bodo poskušali vplivati na vas. Bodisi da boste razglašali in spodbujali svoje bistvene vrednote, ukoreninjene v obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa, bodisi boste drugim dopustili, da vrednote postavijo vam in vašim potomcem.

Sporazumevanje preko spleta in nove medijske tehnologije se bo v prihodnosti še spreminjalo. Vaš svet kibernetskega prostora – mobilni telefoni, ki vključujejo video prenose in iTunse; družabna omrežja, kot je Facebook; pošiljanje sporočil, blogi, Twitterji, dlančniki in podkasti – je le začetek tega, kar boste z neverjetnim tehnološkim razvojem še doživeli. Zato si želim, da bi se rodil dvajset let kasneje, da bi znal usposobiti iPhone, ko mi nagaja, kar se dogaja pogosto.

Smo sredi velikega boja, dragi bratje in sestre. Tako je od začetkov človeške zgodovine. Dobro in zlo nas od nekdaj spremljata, pa tudi pravica, da se odločimo za eno ali drugo. V času, ki mi je danes na razpolago, bi vam želel povedati nekaj misli o tem, kako lahko odločno zagovarjamo resnico.

Nedavno sem prebral neko raziskavo o tem, kako ljudje gledajo na člane Cerkve. Ta téma me že dolgo zanima, ker je nekako povezano z mojo cerkveno zadolžitvijo glede misijonarskega dela. Kako ljudje gledajo na nas, je pomembno vedeti zaradi razumevanje tega, kako se najbolje predstaviti. Prav ta raziskava je poročala o zanimivem opažanju. Pisalo je, da se člani Cerkve včasih pred tistimi, ki niso člani, postavijo v zelo obrambno držo. Nekdo je celo izjavil, da mormoni pri pojasnjevanju svojih prepričanj govorijo tako, kot da pričakujejo kritiko.

Ni bilo prvič, da sem slišal takšna opažanja. Toda bolj sem o tem premišljeval, bolje sem razumel. Če ne bomo previdni, bomo v pogovorih z drugimi dajali občutek, da se branimo.

Mislim, da razumem nekaj razlogov. Od takrat, ko je Joseph Smith leta 1820 prišel iz svetega gaja, so se nekateri na naše sporočilo odzivali negativno, celo sovražno. Joseph nam je s svojimi besedami povedal o neprijetni izkušnji, ki jo je imel prvič, ko je o tem, kar je videl, poskušal govoriti z nekom zunaj družine. Protestantski duhovnik, kateremu je sporočilo povedal, mu je rekel, da je prišlo to »od hudiča« in da takšnih stvari, kot so videnja in razodetja, ni več. Če se je Josephu to zdelo grozno, je bilo zato, ker še ni spoznal neizprosne nasprotnikove moči. Bolj je Cerkev rasla, bolj se je zdelo, da nase vleče sovražnost. Majhno skupino zvestih svetih so preganjali iz enega kraja v drugega. Morda se je Josephu zdelo, da poleg tega da je guverner Misurija izdal nalog za iztrebljenje članov, nič ne more biti slabše od strašnega trpljenja v ječi Liberty. Seveda se je še poslabšalo in Joseph ter Hyrum sta ceno za svoje delo, pričevanje in vero plačala s svojim življenjem. To je bilo zadnje dejanje, ki je sprožilo veliko potovanje na zahod, ki ga je vodil Brigham Young, kar nas je pripeljalo v to ameriško divjino, ki je tu v Skalnem gorovju postala zavetje za člane Cerkve.

To je sedaj del zgodovine, ki ga ne more nič izbrisati. Že kot majhni otroci ste poslušali zgodbe o težavah in žrtvovanju. Celo spreobrnjenci v Cerkvi, ki nimajo prednikov, ki bi tiste čase preživeli, ljudi in dogodke v prvih dneh naše zgodovine privzemajo kot del svoje lastne dediščine. Zgodbe nas tako navdihujejo kot spodbujajo, kar je tudi prav, in upam ter molim, da v svojem ugodju ne bomo nikoli pozabili tistih močnih in zvestih svetih iz poslednjih dni ter lekcij, ki se jih od njih lahko naučimo.

Pa vendar nismo več leta 1830 in tudi ni nas več zgolj šest. Ali lahko delček obrambne drže, ki jo včasih drugi vidijo v nas, sporoča, da še vedno pričakujemo, da nas obravnavajo kot prezirano manjšino, prisiljeno bežati na zahod? Ali v odnosih z drugimi vedno pričakujemo, da se bomo morali braniti? Če je tako, mislim, da moramo nekaj spremeniti. Nenehno pričakovanje kritike ali ugovarjanja lahko pripelje do nezdrave samozavesti in obrambne drže, ki je drugi ne bodo dobro sprejeli. To se ne sklada s tem, kje smo danes kot Cerkev in kot velika skupina učencev Jezusa Kristusa.

Kot pri vsem drugem se lahko za zgled obrnemo k Odrešeniku. Na samem začetku svojega delovanja se je soočil z neizmernim sovraštvom. Ko je začel pridigati v sinagogah v Nazaretu, so ga nekateri hoteli vreči s pečine. Vendar ni dopustil, da bi ga prestrašili. Vedel je, da ga večinoma ne bodo razumeli. Pa vendar je neustrašno razglašal evangelij in pri tem uporabljal besedne zveze, kot je: nekateri pravijo [...], toda povem vam. Vedel je, kaj hoče povedati, in to je govoril brez opravičevanja. Odlomek iz svetih spisov pravi: »Učil [...] je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor [...] pismouki.« (Mt 7:29)

Če želimo, da nas bodo danes spoštovali za to, kar smo, potem moramo delovati prepričljivo – prepričani v spoznanje tega, kdo smo in kaj predstavljamo, in ne kot da se moramo opravičevati zaradi svojega prepričanja. To ne pomeni, da bi morali biti domišljavi ali prevzetni. Naše osnovno načelo bi vselej moralo biti spoštovanje mišljenja drugih – to je utemeljeno tudi v Členih vere. Če bomo ravnali, kot da smo preganjana manjšina oziroma kot da pričakujemo, da nas ne bodo razumeli oziroma nas bodo kritizirali, bodo ljudje to začutili in se temu primerno odzvali.

Vse, ki ste služili misijon, prosim, da ste na to še posebej pozorni. Dve leti ste preživeli trkajoč na vrata in se ukvarjali z vsemi mogočimi vprašanji in zadržki. Zlahka v pogovorih mislite, da še vedno trkate na vrata. Vendar ne. Če ste v položaju, da govorite o tem, kaj verjamete, ni potrebno, da ste tako previdni, da je videti, kot da ste neodkriti ali da pričakujete kritiko. Apostol Pavel je rekel: »Ne sramujem se [Kristusovega] evangelija.« (Rim 1:16) Tudi nobenemu od nas se ga ni treba. Veselim se in hvaležno pričakujem vsako priložnost, ki jo imam, da lahko pričujem o čudovitem sporočilu obnove. Ne spomnim se, da bi pri tem kdaj koga užalil.

Eden od razlogov, zakaj je danes ta téma za vas pomembna, je, ker Cerkev postaja vse močnejša. V Združenih državah smo sedaj četrta največja cerkev. Svete iz poslednjih dni najdete povsod – v skupnostih od obale do obale in od severa do juga. Medtem ko smo številčno bolj prisotni na zahodu, postaja vse običajneje, da ljudje na deželi osebno poznajo svetega iz poslednjih dni. Poleg tega je veliko članov Cerkve doseglo neki družbeni ugled. Revija Time je nedavno objavila članek o Cerkvi, v katerem je to dejstvo navedla in objavila več fotografij uglednih svetih iz poslednjih dni.

Ta ugled sam po sebi zagotavlja, da se bo o Cerkvi vse več govorilo in da se bodo sveti iz poslednjih dni vse več vključevali v evangelijske pogovore. Zaradi tega sem izbral to témo. Biti morate pošteni, odkriti, odkritosrčni, prikupni, spoštujte stališča drugih in ne zavzemajte obrambne drže glede svojih.

Podal bom dva predloga, kako se lahko pogovarjate, ne da bi se branili.

Prvi predlog: Ne dovolite, da bi nepomembna vprašanja spodrinila pomembnejše téme.

Člani Cerkve so vse prepogosto dopuščali, da so drugi določali témo pogovora. Tak primer je mnogoženstvo. Uradno ga je Cerkev prenehala izvajati leta 1890. Sedaj smo leta 2009. Zakaj se še vedno pogovarjamo o tem? Izvajali smo ga. S tem smo prenehali. Šli smo naprej. Če vas bodo ljudje vprašali o mnogoženstvu, le povejte, da smo ga nekoč izvajali, zdaj pa ne več, in da poligamistov ne mešajo z našo Cerkvijo. V običajnih pogovorih ne zapravljate časa, da bi poskušali opravičiti običaj mnogoženstva v času Stare zaveze oziroma razglabljati o tem, zakaj smo ga določeno obdobje devetnajstega stoletja izvajali. Tem témam so kos zgodovinarji in poznavalci, vendar mislim, da samo poglabljajo stereotipe, če postanejo glavna téma pogovorov o Cerkvi.

Zavedam se, da takšne pogovore včasih sprožijo zgodbe, ki se pojavijo v občilih. To ničesar ne spremeni. Na začetku leta so kabelske televizijske oddaje o poligamistih prikazovale sveti tempeljski obred. To predvajanje je med člani Cerkve povzročilo veliko zaskrbljenost, kar je razumljivo. To je bilo za nas žaljivo.

Vendar vas opozarjam na članek, ki ga je takrat v odgovor na svoji spletni strani Newsroom objavil cerkveni oddelek za odnose z javnostmi. Prosim, prisluhnite tonu tega, ko ga bom navajal. V njem ni nič obrambnega, vendar je odgovoril na neprimerno opisovanje enega naših najsvetejših verskih obredov:

»Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je kakor druge velike verske skupine včasih deležna pozornosti Hollywooda ali Broadwayja, televizijskih oddaj oziroma knjig in medijskih novic. Včasih so opisi Cerkve in njenih članov dokaj točni. Včasih so podobe lažne oziroma ustrezajo stereotipom. Občasno so strašno slabega okusa.

Katoliki, judje in muslimani že stoletja vedo, da je takšna pozornost neizogibna, ko neka ustanova oziroma verska skupina enkrat doseže neko število oziroma ugled, zadosten, da privabi pozornost.« Članek v nadaljevanju skuša preprečiti zamisel organiziranega bojkota omrežja oziroma pridruženih podjetij, kar so na spletu dejavno spodbujali nekateri naši člani.

Nadaljevanje navedka:

»Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni kot ustanova ne kliče k bojkotu. Takšen korak bi preprosto ojačal takšno polemiko, ki je občilom všeč, in bi na koncu povečal število gledalcev. [...]

Sveti iz poslednjih dni bi naj se vedejo dostojno in premišljeno. To ni le vzorec, ki ga je Jezus Kristus učil in ga ponazoril v svojem življenju, vendar tudi odraža dejansko moč in zrelost današnjih članov Cerkve. [...] Če bi Cerkev kritikom in nasprotnikom dopustila, da izberejo področje spopada, bi tvegala, da bi se odvrnila od bistva in poslanstva, za katerega si uspešno prizadeva že skoraj sto osemdeset let. Namesto tega bo Cerkev sama določala smer, ko bo nadaljevala z oznanjanjem obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa po vsem svetu.

Naj vam podam naslednji primer, ki se ga spomnim. Pred letom ali dvema je neka neodvisna filmska ekipa posnela film o pokolu v Mountain Meadowsu. Opisati ga kot resnično slab film bi bilo velikodušno. Odkrito povedano, bil je prav grozen – celo hollywoodski kritiki so ga ostro kritizirali. Naročniki so naredili vse, kar so lahko, da bi Cerkev izzvali, da bi postal glavna téma pogovora. Po pravici povedano smo ga popolnoma prezrli. Nismo jim dovolili, da bi nam določali témo pogovora. Rezultat: velik polom pri prodaji vstopnic in verjetno rdeče številke na bančnih računih producentov. Medtem se še naprej odzivamo in tvorno ter razumno pomagamo potomcem tistih, ki so bili vpleteni v te strašne dogodke pri Mountain Meadowsu.

Cerkev je nedavno objavila dobro raziskavo v knjigi z naslovom Massacre at Mountain Meadows (Pokol pri Mountain Meadowsu), ki dokumentira dejstva, povezana s to tragedijo.

Moj drugi predlog je, da poudarjate, da sveti iz poslednjih dni sledimo Jezusu Kristusu in temu, kar Jezus Kristus uči. Poskušamo mu slediti v vsem, kar delamo.

Navsezadnje je za vas in vaše pričevanje najpomembnejše, da vaše prepričanje temelji na tem, kar je učil Jezus Kristus in mu poskušate slediti, s tem da živite tako, kot je sprejemljivo za nebeškega Očeta in za Gospoda.

 To je vaš temelj. To je bil temelj Josepha Smitha. Rekel je: »Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan ter da je tretji dan vstal in šel v nebesa. Vse drugo, kar je povezano z našo veroizpovedjo, je le dodatek temu.«

To podarjajte vselej, kadar se boste pogovarjali o Cerkvi. Sledimo Jezusu Kristusu. Poskušamo živeti tako, kot je učil. To je temelj naše vere in življenja. To je najmočnejše neobrambno stališče, ki ga lahko zavzamete. Ničesar vam ni potrebno zagovarjati ali opravičevati, ko vaše stališče temelji na naukih Božjega Sina in na dejstvu, da po svojih najboljših močeh izpolnjujete njegove zapovedi.

Velik blagoslov je imeti nauke Jezusa Kristusa, ki so jasni tistim, ki preučujejo svete spise in sprejemajo njegove nauke. Če bomo sledili nauku Gospoda Jezusa Kristusa, bomo spoznali, da smo vsi otroci Boga, ki nas ima rad. Če bomo sledili Kristusu, bomo vedeli, od kod smo prišli, preden smo se rodili, spoznali, zakaj smo tukaj na Zemlji, in vedeli, kam bomo šli, ko se nam bo življenje na Zemlji izteklo. Načrt odrešitve je jasen; to je Božji načrt za večno srečo njegovih otrok.

Imamo zapovedi, ki jih je Bog dal moškim in ženskam, da po njih živimo. To so njegove zapovedi in nihče nima pravice, da bi jih spreminjal, razen če izbranemu preroku tako neposredno ne razodene Bog.

Ljudje po svetu se od Gospodovih naukov vse bolj odmikajo proti posvetni družbi, ki jo je apostol Pavel opisal takole:

»Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice.« (2 Tim 4:3–5)

Danes je tisti dan in čas, ki ga je Pavel videl. Vse več je ljudi, ki verjamejo, da Boga ni, niti Kristusa, niti načrta odkupitve, niti odkupne daritve, niti kesanja, niti odpuščanja, niti življenja po smrti, niti vstajenja, niti večnega življenja, niti večnih družin, ki so pečatene za večno.

Kako prazno mora biti življenje brez blagoslovov polnosti obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa? Bratje in sestre, sledimo torej Jezusu Kristusu. Poznamo načrt sreče, veliki načrt odkupitve preko Gospoda Jezusa Kristusa. Vi diplomiranci poznate nauke Jezusa Kristusa. Sedaj in vselej si morate prizadevati po njih živeti. Vaš rod ima odgovornost, da uči Gospodove nauke in ve, kako graditi njegovo Cerkev. Prosim, pomnite, da ni potrebno misliti, da morate svoje prepričanje opravičevati, temveč ga preprosto pojasnite v duhu ljubezni in prijaznosti. Pri poučevanju pravega nauka resnica vedno zmaga.

Tukaj je le nekaj primerov:

1.  Sledimo nauku Jezusa Kristusa o služenju soljudem. Služimo tako članom kot nečlanom. Veliko delo, ki ga s človekoljubnim služenjem opravljamo po svetu, lajša trpljenje in težave. Po svojih najboljših možnostih prispevamo svoj čas in denar, da poskrbimo za potrebe tako članov kot ljudi drugih ver, in se zavedamo naslednjega: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25:40)

2.  Sledimo nauku Jezusa Kristusa in si prizadevamo živeti po besedi modrosti, kar pomeni zdrav način življenja v zdravem telesu. Izogibamo se vsakršni zlorabi drog, ker je telo hiša večne duše in ker smo v življenju srečni, če smo duhovno močni in telesno zdravi.

3.  Jezusu Kristusu sledimo tako, da živimo po zakonu čistosti. To zapoved je dal Bog in je ni nikoli preklical niti spremenil. Ta zakon je jasen in preprost. Nihče ne sme imeti spolnih odnosov zunaj okvirov, ki jih je postavil Gospod. To velja za vsakršen homoseksualni odnos in za heteroseksualne odnose zunaj zakonske zveze. Kršenje zakona čistosti je greh.

4.  Jezusu Kristusu sledimo, če izpolnjujemo Božji zakon o zakonski zvezi, ki je zakonska zveza med moškim in žensko. Ta zapoved velja že od vsega začetka. Bog je rekel: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« (1 Mz 2:24) Bog je Adamu in Evi naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita.« (1 Mz 1:28)

Sodobni preroki in apostoli so to zapoved ponovno potrdili z razglasom »Družina: Razglas svetu«, ki je bil objavljen leta 1995:

»Bog [je] zapovedal, da sveto zmožnost ustvarjanja življenja lahko uporabljata le moški in ženska, ki sta zakonito poročena kot mož in žena. [...] Družino je posvetil Bog. Zakon med moškim in žensko je bistveni del njegovega večnega načrta.«

5.  Sledimo Jezusu Kristusu in poučujemo prva evangelijska načela in vse druge čudovite nauke obnove, ki, če jih sprejmemo in po njih živimo, Božjim sinovom in hčeram prinašajo radost in srečo.

Bratje in sestre, vi čudoviti diplomiranci, tako preprosto je to. Naj vas Bog blagoslovi sedaj, ko zapuščate to univerzo in greste v svet, da boste našli srečo in vedeli, da boste, če boste sledili naukom Jezusa Kristusa, v življenju imeli mir, radost in srečo. Rad bi vam pričeval. Pričujem vam, da Jezus je Kristus. On je Božji Sin. On živi. To je njegova Cerkev. Opravljamo njegovo delo. Dal nam je svoje nauke in zapovedi. Morali bi jih razumeti in jih poučevati z ljubeznijo, močjo in duhovno silo. Blagoslavljam vas, da vas bo nebeški Oče razsvetlil in vas blagoslovil na vse možne načine, ko se vam bo ponudila priložnost, da boste Cerkvi pojasnili čudovito sporočilo obnove in da ga boste pojasnili tistim, ki niso člani Cerkve, da boste blagoslovljeni in imeli nebeško vodstvo in da boste ostali neomajni v tem, kar čutite, ter ne boste nikoli čutili potrebe po tem, da bi se morali braniti zato, ker ste člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Ponižno molim, naj vam Bog, ko boste zapustili to univerzo, uresniči vsak blagoslov in pravično srčno željo, v imenu Jezusa Kristusa, amen.