Cerkvena delegacija na mednarodni konferenci »Verska svoboda v demokratičnih družbah«

Kongresno središče v Cordobi

Cerkvena delegacija - (od leve proti desni) Frerich Görts, starešina Faustino López, Gabriele Sirtl, starešina Erich W. Kopischke Foto: Faustino Lopez

Španska vlada, ki Evropski uniji predseduje do junija 2010, je v Cordobi v Španiji od 2. do 4. maja organizirala mednarodno konferenco z naslovom »Verska svoboda v demokratičnih družbah«. Na konferenco je bila povabljena delegacija Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Delegacijo je vodil starešina Erich W. Kopischke, cerkveni predsednik evropskega področja. Konference so se udeležili tudi Frerich Goerts, cerkveni ataše za Evropsko unijo, starešina Faustino Lopez, področni sedemdeseteri iz Španije, in Gabriele Sirtl, direktor za javne zadeve za evropsko področje.

Na konferenci v Cordobi, ki so jo pripravili špansko Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za notranje zadeve, in jo je v okviru Združenih narodov sponzorirala tudi Zveza civilizacij, je bilo prisotnih okrog 120 evropskih vladnih voditeljev, verskih voditeljev, vzgojiteljev, predstavnikov družbe in medijev.

Po plenarnem zasedanju na témo »Ali bi morale demokracije ponovno premisliti o verskem pluralizmu?« so se istočasno odvijale štiri javne razprave. Starešina Kopischke in Frerich Goerts sta bila povabljena k sodelovanju in zaprošena, naj spregovorita na naslednjih javnih razpravah: »Vloga verskih voditeljev pri promoviranju kulture miru« in »Verski pluralizem v demokratičnih družbah«.

Starešina Erich Kopischke je o diskriminaciji in verski strpnosti dejal naslednje: »Zgodovina Cerkve, ki je v splošnem poznana kot »mormoni«, se giblje med konfliktnima poloma silovitega preganjanja in občudujoče strpnosti njenih članov... Skoraj pol milijona članov Cerkve v Evropi ceni spoštovanje, ki jim ga priznavajo, in versko svobodo ter prepričanje, ki ga na splošno ustava ščiti. Prizadevajo si tudi, da bi z ljudmi z drugačnim prepričanjem ali brez prepričanja ravnali spoštljivo...

Vendar včasih še dandanes v evropskih družbah v medčloveških odnosih prihaja do težav zaradi uporabe splošno uveljavljenih poimenovanj za manjšinske cerkve v vsakdanjem življenju in v medijih. Zlasti izrazi, kot sta »sekta« ali »kult«, »s svojim stereotipskim vplivom pogosto [...] zameglijo novinarsko poslanstvo ločevanja med novico in mnenjem[1]« in ustvarjajo zadržanost ter predsodke. Verske skupnosti, katerih pripadniki dosledno živijo po določenih pravilih, se hitro kritizira. Nemška politologa Uwe Backes in Eckhard Jesse sta to komentirala takole: »Vse to se srečno nezainteresiranim sodobnim potrošnikom nemara zdi močno ‘sumljivo’, toda odločitev za ‘drugačno’ obnašanje, ‘drugačno’ življenje in ‘drugačno’ mišljenje je posamezniku v svobodni družbi na voljo tako dolgo, dokler sam ne krati pravic drugih. Zgodovina krščanske askeze kaže, da so majhne, zaprte skupnosti lahko vir navdiha in so družbe zmožne marsikako obogatiti.«[2]

Ker izhajam iz tega zgodovinskega in sociološkega ozadja, danes pred vami stojim kot nekdo, ki je osebno prizadet. Zame je diskusija na témo verske strpnosti več kot zgolj potrebna akademska debata. Povezana je z osebnim razumevanjem pomena življenja in svobode čaščenja Boga, kakor mi narekuje lastna vest. Zaradi tega razloga si ne morem kaj, da je ne bi goreče zastopal.

Enajsti od trinajstih Členov vere, v katerih so strnjeni osnovni nauki Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, navaja: »Lastimo si pravico, da častimo vsemogočnega Boga po glasu svoje vesti in priznavamo vsem ljudem isto pravico, naj častijo kakor, kjer in kar želijo.«[3]

To versko načelo, ki se je izoblikovalo leta 1842, bi celo danes lahko služilo kot vodilno načelo za miroljubne odnose med verami, kajti ne zahteva le lastne svobode do čaščenja Boga, temveč jo konkretno zagotavlja vsem drugim ljudem. Šel bom celo korak dlje in rekel, da smo kot kristjani in državljani dolžni dejavno zaščititi in braniti svobodo drugih.

Zagovarjati pravice drugih je zapoved in izziv za vse. Nikdar ne smemo pozabiti, da živimo v nadvse raznolikem svetu. Svetovna verstva, vendar tudi same krščanske veroizpovedi, se lahko razlikujejo glede naukov in verskega življenja. Toda to nas ne sme voditi do mržnje ali da bi mislili, da smo sami svetejši in boljši od drugih...[4]

Jasno mi je, da tam, kjer verska svoboda lahko uspeva, sledi demokracija in ekonomsko blagostanje. Če se takšne svoboščine iz kakršnega koli razloga omejuje, demokracije ni več in se pojavijo spori.

Kot verni ljudje moramo z ramo ob rami zahtevati ustavno, zakonsko in družbeno versko svobodo.«

V 17. členu Lizbonske pogodbe je status cerkva in verskih združenj oziroma skupnosti zaščiten z mednarodnim zakonom v vsaki članici Evropske unije, v tretjem odstavku pa se Evropska unija zavezuje, da bo s temi cerkvami ohranjala odprt, jasen in reden dialog. Namen konference v Cordobi je bil, da bi se s sodelovanjem zgoraj omenjenih glavnih ustvarjalcev javnega mnenja ta dialog izboljšal.

Glavni namen te konference pa je bil, da bi se pogovarjali o verski svobodi v demokratičnih družbah, ker demokracija in uveljavljanje zakona omogočata idealno okolje za izvajanje verske svobode in svobode vesti ter za udejanjanje vere in pluralizma veroizpovedi. Konferenca v Cordobi je bila vaja, ki naj bi dala konkretne rezultate, ki bi se lahko prenesli na pobude in projekte Združenih narodov na štirih prednostnih področjih: izobraževanja, mladih, medijev in priseljevanja.

Rezultati konference v Cordobi bodo predstavljeni od 27. do 29. maja 2010 v Riu de Janeiru na konferenci, ki jo bo v okviru Združenih narodov pripravila Zveza civilizacij. V Riu de Janeiru se bo zbrala močna mreža več kot 2.000 političnih in korporacijskih voditeljev, aktivistov civilne družbe, mladih, novinarjev, ustanov in verskih voditeljev, kjer naj bi dosegli soglasje o skupnih dejanjih, zato da bi izboljšali odnose v kulturah in ustvarili pogoje za dolgotrajni mir.