»AMPAK SEM JAZ VAS IZVOLIL«

starešina Gerald Caussé

Eno mojih največjih presenečenj v življenju je bilo takrat, ko sem doma nekega večera v januarju leta 2008 prejel klic predsednika Thomasa S. Monsona. Še slišim njegove besede: »Poklican si, da boš služil v prvem zboru sedemdeseterih, dokler ne boš dopolnil sedemdeset let.« Sam pri sebi sem napravil hiter izračun in spoznal, da bo ta poklic trajal več kot petindvajset let oziroma drugače rečeno celo večnost!

Od takrat sem pogosto premišljeval o pomembnosti in trajanju naših poklicev. Včasih slišimo, da kdo reče: »Čas bi že bil, da me razrešijo,« ali »v tem poklicu že predolgo služim«. Dejansko pa se tega ne bi smeli spraševati s temi besedami. Če računamo, kako dolgo že traja neki poklic, pozabljamo sámo naravo osebne predanosti, ki naj bi jo imeli kot člani Cerkve.

Ko je Odrešenik apostolom dajal zadnja navodila, jim je rekel: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu.«1 Spominjam se osuplega pogleda nekega mladega očeta, ki sem ga nedavno poklical za kolskega predsednika. Ni vodil političnega boja, da bi bil izvoljen. Ni si prizadeval ne za čast ne za moč. Pred tako številnimi dolžnostmi se je počutil popolnoma neustreznega. Vendar je poklic sprejel z vero in ponižnostjo, zavedajoč se, da ga je poklical Gospod.

Naši poklici so posvetno in vidno udejstvovanje trajnejše in globlje obveze. Jezus, ki je začutil, da se mu bliža smrt, je svoje učence nagovoril z naslednjimi zavezujočimi besedami: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«2 Ko stopimo v vode krsta, postanemo Odrešenikovi ʻsliʼ oziroma celo ʻpredstavnikiʼ. Resno se zavežemo, da bomo orodje v njegovih rokah, da bomo opravljali delo odreševanja.

Narava in trajanje poklica sta manj pomembna, kajti naše poslanstvo je večne narave. Nadaljuje se dolgo po našem življenju, kakor opisuje videnje predsednika Josepha F. Smitha: Videl sem, da zvesti starešine tega razdobja, ko iz tega življenja odidejo, svoje delo nadaljujejo [...] v ogromnem svetu duhov mrtvih.3

Skoraj nepomembno je, komu in s kom služimo. Ne izbiramo ljudi, s katerimi služimo in katerim s svojo naklonjenostjo pomagamo. Po Odrešenikovem vzoru pridigamo evangelij in vsakomur služimo brezpogojno in ne glede na njegov socialni položaj.

Predsednik Monson nam je nedavno zadal izziv z vprašanjem: »Kaj ste danes za koga storili?«4 To preroško povabilo naj pripelje prav do samega bistva našega poslanstva Kristusovih učencev. Ni odvisno od poklica, ki ga trenutno imamo, oziroma od odgovornosti, ki nam je dodeljena. To je način življenja. Osmišlja naš obstoj na Zemlji in naše večno življenje.

Da, skrbniki svojih bratov smo, naj so ali niso člani Cerkve. Če bi odkrili cepivo proti raku, ali vaš prvi odziv ne bi bil, da bi novico kar najhitreje razširili, da bi ljudem rešili življenje? Verjamemo, da je evangelij univerzalno zdravilo proti večini bolezni sodobnega sveta. Zato smo nad tem tako navdušeni, da te blage vesti oznanjamo.

Področno predsedstvo je nedavno zastavilo cilj, da bo v naslednjih desetih letih podvojilo število dejavnih članov v Evropi. Ta vizija za svoj uspeh ne potrebuje ne programov, ne zapletene organizacije, ne posebnih sredstev. Odvisna je od želje in vere posameznikov. Če bi vsak član h Kristusu pripeljal ali pripeljal nazaj eno samo dušo, bi bilo to zadosti, da bi se prisotnost v vseh oddelkih in vejah v Evropi podvojila.

Ni vam potrebno biti redni misijonar, zato da bi našli ljudi, ki iščejo Resnico. Ni treba, da ste škof, predsednica Društva za pomoč ali hišni učitelj, da bi navezali stik z manj dejavnim članom. Nešteto je priložnosti, ki so odvisne zgolj od naše vere, da je »Gospod pripravil ljudi, ki bodo sprejeli vas in obnovljeni evangelij« in da vas bo »Bog bodisi vodil k njim, ali pa bo njih vodil k vam«5.

Sledi nekaj preprostih in konkretnih stvari, ki jih lahko delamo vsi:

- Pri sebi vedno imejmo misijonarske kartice in jih delimo naokrog.
- Napravimo seznam ljudi, ki jim lahko pomagamo, da se bodo vrnili v Cerkev. Vprašajmo jih, če bi sprejeli misijonarje.
- Svoj profil in pričevanje dajmo na Mormon.org (v slovenščini).
- Družino in prijatelje povabimo na pomemben družinski dogodek, ki se odvija v cerkvi, kot je krst, posvetitev, duhovno srečanje ob priložnosti poroke, slovo misijonarja in tako naprej.
- Prijatelje spremljajmo v cerkveno središče družinske zgodovine.
- Na sestankih oddelčnih svètov in predsedstev pomožnih organizacij se osredotočimo bolj na ljudi kot na programe in dejavnosti.
- Pridružimo se misijonarjem, ko gredo nekoga poučevat.

Oznanjanje evangelija nam v srcu prižge tudi ogenj radosti. Z Almom lahko vzkliknemo: »Da, in to je moja slava, da bi morda bil orodje v Božjih rokah, da bi nekaj duš privedel h kesanju; in to je moja radost.«

1. Jn 15:16.

2. Jn 20:21.

3. Gl. NaZ 138:57.

4. Oktobrska generalna konferenca 2009. Nedeljski dopoldanski del.

5. Pridigajte moj evangelij, str. 171.

6. Al 6:29-9.