Človekoljubno služenje po svetu

‘Lakota ne pozna cerkvenih mejá. Lahko ponudimo upanje.’

 WASHINGTON, D.C. — Že desetletja sta bila ime in življenje predsednika Thomasa S. Monsona povezana s človekoljubnim služenjem ter s prizadevanji, da bi pomagali nemočnim, krepil šibke in povzdignil tiste, ki so v kakršnih koli stiskah.
Po tem, ko je cunami leta 2004 prizadel južno Azijo, so člani v Chennaiu v Indiji kupili potrebne stvari in pripravili pakete za žrtve nesreče, kar je bil. del dobrodelnega prizadevanja, in sicer tudi téma, o kateri je predsednik Thomas S. Monson spregovoril v Washingtonu, D.C.-ju.
 

 Pred petindvajsetimi leti je takrat še starešina Monson kot član predsedniške delovne skupine v zasebnem sektorju pobudnikov prišel v ameriško prestolnico . Med zadnjim obiskom v Washingtonu 21. aprila je vnovič spregovoril o služenju.
 V veliki hotelski konferenčni dvorani Univerze Georgetown je predsednik Monson, prvi svetovalec Prvega predsedstva, v Washingtonu D. C. spregovoril skupini poslovnežev z Univerze Brighama Younga in njegovim članom ter goste na srečanju opomnil, da je pomoč drugim bistvo evangelija Jezusa Kristusa.
 Potekal je poseben sprejem, ki je bil del dogodka, na katerega so bili povabljeni tuji veleposlaniki v Združenih državah, katerih veliko jih je imel predsednik Monson v imenu skupine poslovnežev z Univerze Brighama Younga čast spoznati. Veliko veleposlanikov je bilo iz držav, kamor je Cerkev poslala človekoljubno pomoč.
 »Kot sveti iz poslednjih dni zelo resno jemljemo Gospodovo svarilo, ki ga najdemo v Novi Zavezi v 25. poglavju Evangelija po Mateju: ‘Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni. […] ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹
 »Vsakič, ko gledamo poročila ali beremo časopis, izvemo za grozovito človeško trpljenje, ki je posledica tornadov, poplav, požarov, suše, orkanov, potresov ter vojn. Danes niso varne niti šole, o čemer nam pričujejo tragedije, kot je bilo streljanje, ki se je zgodilo prejšnji teden na tehnični fakulteti v Virginiji, kjer je življenje izgubilo triintrideset ljudi.
 »Obdaja nas človeško trpljenje. Sprašujem: ‘Ali smo odgovorni, da nekaj storimo glede tega?’
 Rekel je, da je podobno vprašanje postavil Kajn, ko je Gospoda vprašal: »Sem mar jaz varuh svojega brata?«
 Predsednik Monson je dejal: »Odgovor na to pomembno vprašanje je: ‘Da, smo varuhi svojih bratov.’«

 Govoril je o nešteto življenjih ljudi po svetu, ki so bila blagoslovljena zaradi postnih prispevkov. Eden od primerov, ki jih je navedel, je bila hrana, oblačila in paketi, ki so jih priskrbeli, »ko se je končala druga svetovna vojna in je bila Evropa razdejana, ko je lakota pustošila po ulicah, ko je bilo povsod veliko nalezljivih bolezni in so ljudje izgubili upanje«. Tedanji predsednik Cerkve, George Albert Smith, je šel k ameriškemu predsedniku Harryju S. Trumanu in dobil dovoljenje, da je pomoč poslal ljudem v Evropi, ki so stradali. Pakete je v imenu Cerkve dostavil starešina Ezra Taft Benson, član zbora dvanajstih apostolov.
 Predsednik Monson je pojasnil, da je izraz »človekoljubna pomoč« oznaka za pomoč, ki se jo nudi izven osnovnega cerkvenega programa za dobrobit. Dejal je, da enega od številnih primerov človekoljubne pomoči lahko vidimo v odzivu Cerkve po tem, ko je cunami leta 2004 prizadel južno Azijo. Cerkev je za pomoč preživelim poslala na tone paketov. »Cerkev nadaljuje z nudenjem dolgoročne pomoči in se osredotoča na življenjske potrebe ter pomaga ljudem, da si pomagajo sami,« je dejal. »Na področju, kjer je pustošil cunami, zidamo 503 hiše, enajst šol in tri zdravstvene domove. V dvajsetih vaseh obnavljamo vodne sisteme, da bomo lahko družine oskrbeli s pitno vodo.«
 Govoril je o dobrodelnosti, ki so jo omogočili tako misijonarji za človekoljubno služenje, kot tudi člani. Dejal je, da je dan po cunamiju, starešina Subandriyo področni sedemdeseteri, ki živi v Indoneziji, za pomoč prosil nakaj članov, med katerimi je bila tudi predsednica Mladenk okoliša, Bertha Suranto. Prosil jo je, naj kupi sanitetno blago za tri tisoč higienskih paketov. Nato jo je prosil za pomoč pri organizaciji raztovarjanja tovornega letala.
 »Nekaj dni kasneje se je sestra Suranto prostovoljno javila, da bo odpotovala na področja, katera je cunami razdejal najbolj. Prispela je na severni del mesta Sumatra Medana, kjer je nemudoma pričela z nakupovanjem gradbenega materiala, šotorov, hrane, oblačil, štedilnikov, šolskih uniform in sanitetnega blaga za tisoče dodatnih higienskih paketov. […] Sestra Suranto se je pridružila drugim članom Cerkve, ki so delali od zore do mraka in z več kot deset tisoč potrebnimi stvarmi natovorili skoraj štirideset dvajsetmetrskih tovornjakov. Ko so natovorili vse tovornjake, je Bertha poklicala moža, ki je bil z drugo skupino svetih v Bandi Acehu, v enem od najbolj prizadejanih področjih. Pričakal je tovornjake, ki jih je natovorila žena, in stvari pomagal razdeliti revnim --- devetindevedeset odstotkov teh je bilo muslimanov.
 Vsakič, ko so se sestra Suranto in drugi cerkveni prostovoljci sestali z vaškimi voditelji, so vprašali: »Kaj najbolj potrebujete?« Predsednik Monson je omenil: »Neki vaški poglavar je dejal, da bolj kot kar koli drugega vas potrebuje Koran, ker je njihove odplavil cunami. Nekaj dni kasneje je Cerkev priskrbela vasi 700 Koranov.«
 Predsednik Monson je dejal, da je preveč primerov o dobrobiti in človekoljubni pomoči, ki jo je Cerkev prispevala, da bi jih lahko vse naštel.
 »Lakota ne pozna cerkvenih mejá,« je izjavil. »Lahko dajemo upanje, lahko ohranimo življenje.«
 Omenil je, da je med letoma 1985 in 2006 Cerkev sodelovala v več kot petnajst tisoč človekoljubnih projektih po svetu. »Služili smo 163. državam. Pomagali smo --- mnogokrat smo bili prvi na prizadetem področju --- v 179. velikih nesrečah. Trenutno imamo 460 misijonarjev za dobrobit v 68 državah. Ponavadi so to upokojeni pari, katerih naloga je pomagati drugim, da pomagajo sebi, tako da jih učijo potrebnih spretnosti in jim nudijo pomoč.
 »Danes na svetu 1,1 miljarda ljudi nima dostopa do pitne vode. Med letoma 2002 in 2006 je Cerkev priskrbela pitno vodo več kot trem milijonom in pol ljudem v 2.615 skupnostih.«
 Predsednik Monson se je spomnil časa, ko je bil pred petindvajsetimi leti poklican v delovno skupino zasebnega sektorja pobudnikov predsednika Ronalda Reagana. »Veliko je vedel o našem človekoljubnem programu,« je rekel predsednik Monson o nekdanjem predsedniku Združenih držav, ki je na poti v Utah obiskal cerkveno dobrodelno tovarno konserv. »Ko smo se nekoč zbrali v Beli hiši pri zajtrku, je drugim dejal pokazujoč name: 'V cerkvi starešine Monsona člani pogosto darujejo svoj čas za konzerviranje paradižnikov in shranjevanje koruze ter drugih pridelkov za revne. Ali ne bi bilo čudovito, če bi vsi to delali?«
 Predsednik Monson je ob zaključku nagovora skupini poslovnežev z Univerze Brighama Younga dejal: »Ko lahko sodelujemo, da bi tako številnim omogočili boljše življenje, lahko naredimo vse. Ko to delamo, odpravimo šibkost enega in jo nadomestimo z močjo številnih, ki služijo skupaj. Ker verjetno ne bomo mogli storiti vsega, lahko in moramo narediti nekaj.«