»LJUDJE SE NAJVERJETNEJE NE BODO SPREMENILI, ČE JIH K TEMU NE BOMO POKLICALI«

starešina Gerald Caussé, evropsko področno predsedstvo

Lauro sem srečal na kolski konferenci v Cadizu v Španiji. Spomnim se njenega žarečega nasmeha, ko je med nedeljskim sestankom vstala, da bi oznanila svoj takojšnji odhod na misijon v Čile in navdušeno pričevala o evangeliju.

Dejansko pa se Laurin poklic na misijon verjetno ne bi zgodil brez vere njenega učitelja inštituta. Ta mož zdaleč ni bil zadovoljen s tem, da je inštitut samo poučeval, temveč se je odločil obiskati tiste, ki so bili odsotni, da bi jih povabil na tečaj. Nekoč se je domov vrnil popolnoma obupan. Zavrnilo ga je več mladih, ki so rekli, da zato, da bi bili v življenju srečni, ne potrebujejo njegovega tečaja. Šel je naravnost v sobo in v molitvi pokleknil, zato da bi Odrešenika ponižno prosil, naj ga potolaži. Nenadoma ga je prevel občutek miru in v mislih je zaslišal ime: Laura.

Laura je bilo neko dekle v kolu, ki že približno eno leto ni prihajalo v cerkev. Močno je začutil, da jo mora obiskati in jo povabiti, naj se vrne v Cerkev in naj se celo zaveže, da bo služila misijon! Čeprav je bil močno presenečen, se je odločil, da bo sledil navdihu Duha, in je Lauro obiskal na domu njenih staršev. Sprejela ga je. Pozorno ga je poslušala, ko je pričeval o načelu kesanja in o neskončni Odrešenikovi ljubezni. Ko je omenil priliko o izbuljenem sinu, sta oba začela jokati. Zavezala se je, da se bo v nedeljo udeležila cerkvenih sestankov. Na veliko učiteljevo presenečenje pa je s tresočim glasom dodala: »Rada bi služila misijon!«

Načelo povabila je osrednje v evangeliju Jezusa Kristusa. Kolikokrat nas je sam Jezus poklical, naj pridemo k njemu, »kakor koklja [zbere] svoja piščeta pod peruti«²? Njegove roke so razprte in njegov sočutni glas nas kliče: »Ponujena vam je moja roka usmiljenja in kdor koli bo prišel, ga bom sprejel; blagor tem, ki pridejo k meni.«³

Nas, njegove učence, je pooblastil, da izgovarjamo njegov klic. »Ali je med vami kdo, ki je bolan? Prinesite jih semkaj. Ali imate koga, ki je hrom ali slep ali šepav ali pohabljen ali gobav ali ki je sušičen ali ki je gluh ali ki je na nek način prizadet? Prinesite jih semkaj in ozdravil jih bom, kajti sočustvujem z vami, mojo notranjost je navdalo usmiljenje.«⁴

To, da druge pripeljemo h Kristusu, je več, kot da z njimi le govorimo ali jih poučujemo. Ker vemo, da se »ljudje najverjetneje ne bodo spremenili, če jih k temu ne bomo poklicali«¹, bi se vse naše poučevanje moralo osredotočiti na to, da nekoga dejansko pokličemo.

Ali smo zadovoljni, da s svojimi prijatelji samo govorimo o evangeliju, ali pa jim predlagamo, naj berejo Mormonovo knjigo, pridejo v cerkev ali sprejmejo misijonarje? Ali ohranjamo stik z manj dejavnimi brati in sestrami, ali pa gremo še korak dlje in jim predlagamo, naj se z nami udeležijo cerkvenih sestankov oziroma gredo v tempelj? Ali učimo o pomembnosti služenja misijona, ali pa vsakemu fantu

predlagamo, naj služi misijon? Ali svoje lekcije končamo tako, da študentom predlagamo, naj v svojem življenju nekaj spremenimo? Ali voditelji vsakemu članu Cerkve posebej predlagajo, naj prejme potrebne evangelijske uredbe?

Včasih se morda bojimo zavrnitve ali odziva drugih. Ali pa jih nemara sodimo oziroma mislimo, da še niso pripravljeni, da niso vredni ali da se na naš klic preprosto niso sposobni odzvati.

V resnici pa poznam le malo okoliščin, ki nam onemogočajo, da bi klic izrekli. To, da nekoga pokličemo, je predvsem dejanje vere in ljubezni. Ko pokličemo, kakor bi poklical Gospod, nam je obljubljeno, da bodo ljudje, ki jih je pripravil, v našem glasu prepoznali njegov glas. Dobri pastir pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.«⁵ Ta mirni, blagi glas je zadosti močan, da ljudi spodbudi, da se spremenijo.

Področno predsedstvo je nedavno zastavilo cilj, da se v naslednjih desetih leti število dejavnih članov v Evropi podvoji. Ta vizija za svoj uspeh ne potrebuje ne programov, ne zapletene organizacije, ne posebnih sredstev. Njen uspeh je odvisen od vere vsakega posameznika. Če bi vsak član h Kristusu pripeljal ali pripeljal nazaj samo eno dušo, bi bilo zadosti, da bi se prisotnost v vseh oddelkih in vejah po Evropi podvojila.

Vem, da to lahko naredimo. Ljudi moramo samo poklicati, kakor jih bi Gospod.

1. Pridigajte moj evangelij, str. 196.

2. 3 Ne 10:4.

3. 3 Ne 9:14.

4. 3 Ne 17:7.

5. Jn 10:27.