Starešina Dieter F. Uchtdorf: Vzlet

Bilo je prvega oktobra 2004, samo dan pred spomladansko generalno konferenco Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.  Starešina Dieter F. Uchtdorf je šel z ženo Harriet na sprehod, ko se je začel pogovor zgodovinskega dela sestanka, na katere se podpora ne bo izrekla le enemu, temveč dvema apostoloma sodobnih dni.  Dlje sta starešina Uchtdorf in Harriet  hodila in se pogovarjala, bolj sta postajala vznemirjena zaradi še ne imenovanih mož, katerima bo doživljenjski poklic za vedno spremenil življenje.  
»Brž ko sva se vrnila domov, sva šla na kolena in molila za ta dva moža in njuni družini,« je rekel starešina Uchtdorf.

Že naslednji dan je bil osupli starešina Uchtdorf poklican v pisarno predsednika Gordona B. Hinckleyja in prosili so ga, če bi postal član zbora dvanajstih apostolov.    Tisti konec tedna je stal pred na tisoče člani Cerkve, ki so se zbrali v Konferenčnem središču v središču Salt Lake Cityja, več milijonov drugih po svetu pa je dogajanje gledalo preko satelita.   V svojih besedah je izrazil presenečenje nad tem, da je postal apostol: »Spremlja me močan občutek lastne nezadostnosti in doživljam prijetno agonijo zaradi globokega in pogosto bolečega preiskovanja lastne duše v številnih urah in dnevih, ki so ta teden pretekli od petkovega jutra.«
 
To, da je postal apostol, je bil nepričakovani sklepnik v njegovem življenju, ki se je začelo 6. novembra 1940 v Mährischu--Ostrauvu v tedanji Čehoslovaški. Starešina Uchtdorf je bil v družini najmlajši od štirih otrok, ki so v otroštvu dvakrat bežali kot begunci.

Ko so očeta Karla vpoklicali v nemško vojsko in ga ločili od družine, je Hildegard, mama starešine Uchtdorfa, hotela priti čim bližje zahodni bojni črti. Pustila je vse imetje in mlado družino odpeljala v Zwickau v Nemčiji.
   
Karl Uchtdorf je vojno preživel, toda bil je oster nasprotnik tako nacističnega kakor komunističnega režima. Ker so ga ožigosali za odpadnika, je z družino pobegnil na varno v Frankfurt v Zahodno Nemčijo.  Starešina Uchtdorf je očeta opisal kot zelo idealističnega moža z močnim značajem.  »Učil nas je delati to, kar veš, da je prav, in slediti tej poti in ne skrbeti glede posledic.«
 
O svojem otroštvu je starešina Uchtdorf rekel: »Igral sem se v zbombardiranih hišah in odraščal v vseprisotnih posledicah izgubljene vojne ter z zavedanjem, da je moja dežela med grozljivo drugo svetovno voljno prizadejala strahotno bolečino številnim narodom.«
Dietrova mama je bila tista, ki mu je nudila uteho za ceno lastnega žrtvovanja.   Spominja se, da je bilo za božič le malo denarja za življenjske potrebščine, kaj šele za darila, toda mama je otroke presenetila z »ukradenim« --- s tradicionalnim nemškim božičnim pecivom, podobnemu škofovemu pecivu. 

Starešina Uchtdorf je šele kasneje v življenju, ko je gledal slike, spoznal, da se je mama odrekala.   »Bila je skorajda takšna, kot so ljudje v vojnih filmih in kot ljudje, ki stradajo.  Takšna je bila videti tistikrat, ko nas je preživljala.«
Starešina Uchtdorf je rekel, da je navkljub težkim življenjskim pogojem v povojni Nemčiji Gospod skrbel za njegovo družino skozi prizadevanja starejše samske ženske, ki je njegovo babico povabila na bogoslužje v Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.  »Moja babica in starši so povabilo sprejeli,« je dejal.   »Šli so v cerkev, občutili Duha, prijaznost članov jim je vlila moči in so se krstili.«
Ko je Dieter dopolnil osem let, se je tudi sam krstil v notranjem plavalnem bazenu.   Živo se spominja strahu, ker je šel v vodo, kajti ni še znal plavati.   »Vedno se bom spominjal občutka topline, varnosti in pomembnosti, ko sem po končani uredbi vstal iz vode,« je dejal.   Družina je bila nadvse predana svoji novi veroizpovedi.   Starešina Uchtdorf se ljubeče spominja očeta in dveh starejših bratov, ki so se odločali, kdo bo nosil edino moško obleko, ki so si jo vsako nedeljo izmenjavali.  
Starešina Uchtdorf je ljubezen do letenja odkril v najstniških letih. S kolesom se je začel voziti na frankfurtsko letališče, da je opazoval letala pri pristajanju in vzletanju ter si zamišljal, kako bi bilo, če bi nekega dne poletel nad oblake.  
Ker je sledil svojim sanjam, se je pri osemnajstih letih začel usposabljati v strojništvu, nakar je šest let služil v nemških zračnih silah. Nato se je zaradi vzajemnega sodelovanja nemške vlade in vlade Združenih držav udeležil usposabljanja v vojnem letalstvu v Teksasu, kjer je bil kot Nemec imenovan za pilota ameriških zračnih sil. Zelo zgodaj je v svojem devetindvajsetem letu starosti postal kapitan pri letalski družbi Lufthansa in hitro napredoval v sam vrh organizacije, ko je bil leta 1982 imenovan za podpredsednika operativne flote.
 
Sredi tega poklicnega uspeha je bil poklican na številne cerkvene položaje v Nemčiji in leta 1994 slednjič na redno služenje v Cerkvi. Tisti, ki so delali s starešino Uchtdorfom, hvalijo njegove voditeljske lastnosti in sposobnost, da pomaga drugim.

Starešina Dean Larsen je dejal: »Starešina Uchtdorf ima tako iskreno rad ljudi in se tako osebno udejstvuje, da so ga vsakokrat, ko je šel mednje, sprejeli tako v dobesednem kot v prenesenem smislu.«
Starešina Uchtdorf je pri soočanju z nasprotovanjem optimistično udejanjal lekcije, ki se jih je naučil v otroštvu.  Nemško vlado je pomagal prepričati, da mormonstvo ne bi smelo biti vključeno na seznam »sekt« --- če bi bilo, bi takšen seznam resno oviral delo Cerkve v deželi.   Sodelavci so opazili, da so nemške oblasti zaradi položaja, ki ga je imel  starešina Uchtdorf pri Lufthansi, zaupale, da se pri mormonski veri nimajo ničesar bati.  

Čeprav je imel starešina Uchtdorf zahtevne odgovornosti, je srce posvetil domu in družini.  Ženo Harriet je spoznal na enem od cerkvenih sestankov in več let kasneje sta se 14. decembra 1962 poročila.   
»Zares je čudovita, je najboljša sopotnica, ki bi si jo v življenju lahko želel,« je rekel starešina Uchtdorf.    Dolgoletni prijatelj in cerkveni družabnik Hanno Luschin pritrjuje:  »Navzlic poklicnemu priznanju in različnim cerkvenim poklicem je velika mera njegovega uspeha v njegovem življenju kakovost njegovega zakona, ki se izraža v njegovi popolni zvestobi Harriet in njeni neskončni podpori njemu.  
Uchtdorfova sta slednjič v svojem domu pozdravila dva otroka, Guida in Antjejo.   Antje je rekla, da je bilo njuno otroštvo razburljivo zaradi zanosa njunih staršev.  »Za mamo je vse razburljivo, oče pa vse naredi razburljivo.   Vse je videl kot pustolovščino --- celo nakupovanje v špeceriji.   Odpeljala sta nas na nekaj najrazburljivejših družinskih počitnic, kar si jih otrok lahko predstavlja.«
Čeprav Guido in Antje z družino živita v Evropi, razumeta očetove dolžnosti, ki mu jih nalaga poklic posebne priče Jezusa Kristusa za ves svet.  Ko izvaja svoje dolžnosti, se živo spominja prizadevanj svoje mame, da bi mu v težkih časih vlila moči.  Starešina Uchtdorf danes sledi njenemu vzoru.  »Ko gremo med ljudi in se z njimi srečujemo po svetu, smo tam zato, da jih bodrimo, jim pomagamo in okrepimo tiste, ki jih je treba okrepiti, da okrepimo šibka kolena in dvignemo tiste glave, ki so povešene.  To je v resnici tisto, kar je delala ona.«