V avstralskih uničujočih požarih zgoreli trije domovi svetih iz poslednjih dni

Po poročilu cerkvene socialne službe so bili med več kot osemsto domovi, ki so jih februarja letos uničili najhujši uničujoči požari v avstralski zgodovini, trije domovi članov Cerkve.

Whittleseajeva kmečka poslopja, uničena v
požaru v ponedeljek, 9. februarja 2009.

Opustošenje po požaru v zahodnem Jeeralongu,
dvesto kilometrov jugovzhodno od Melbourna.

David Tree, lokalni gasilec gasilskega društva
CFA, daje piti vodo ranjeni avstralski koali v
severnem Mirbooju, potem ko so po območju
divjali požari.

Gasilec, pripravljen, da v požaru pri Chum Creeku,
severovzhodno od Melbourna v Avstraliji,
zažene črpalko na vozilu.

V požarih, ki so terjali več kot sto osemdeset življenj, v katerih je brez doma ostalo pet tisoč ljudi in je bilo požganih 2.850 kvadratnih kilometrov površine večinoma v jugovzhodnem delu avstralske države Viktorija, ni bil ranjen noben član Cerkve oziroma misijonar. Vendar so bile številne družine članov evakuirane pred požari, ki niso uničili nobenega cerkvenega imetja.

Požari so na področju goreli več tednov, vendar so 7. februarja, ko so zelo visoke temperature in močni vetrovi povzročili ognjeno nevihto, ki je divjala na območju, postali smrtonosni. Strokovnjaki napovedujejo, da se bo, ko bodo oblasti lahko preiskale uničena področja, število mrtvih povzpelo skoraj na tristo.

»Spremenljivi vetrovi s hitrostjo skoraj sedemindevetdeset kilometrov na uro so razpihali plamene in tako ustvarili pogoje, kakršni so v talilni peči, ter povzročili, da je bilo skoraj nemogoče vedeti, v katero smer bežati pred plameni,« je dejal starešina John Larsen, področni strokovnjak dobrodelnega programa na cerkvenem pacifiškem področju, kamor sodi Avstralija.

Starešina Larsen je dejal, da se je položaj začel izboljševati 9. februarja, ko so se visoke temperature in vetrovi umirili. »To je neposreden odgovor na molitve mnogih,« je dejal.

 »Krajevni duhovniški voditelji,« je rekel, »so navezali stik z vladnimi ustanovami in Rdečim križem, da bi se dogovorili, kakšna oblika človekoljubne pomoči Cerkve bi bila najboljša.« Rekel je, da so člane prosili, »naj molijo za tiste, ki jih je prizadela nesreča, in Gospoda prosijo, naj pomiri naravne elemente, da bi se omejilo nadaljnje uničenje«.

Nadalje je rekel, da so krajevni člani darovali kri, ki jo ranjenci zelo potrebujejo.

Starešina Larsen je dejal, da ne smejo začeti s čiščenjem, ker so vladni uradniki »požarna območja v nekaterih primerih zaradi suma požiga označili kot prizorišče zločina«. »Vendar,« je dodal, »duhovniški voditelji organizirajo čistilne skupine, ki bodo »ponudile roko«, ko bodo področja odprli in se bodo prebivalci lahko vrnili na svoje domove.«