Virtualni svet

Otrokom ne bi smeli pustiti, da internet spoznavajo sami.

Strokovnjaki pravijo, da otroci in mladi potrebujejo
pomoč pri spoznavanju in ravnanju z drugimi
oblikami tehnike. Številni starši se bodo morali
izobraziti, da bodo lahko pomagali svojim otrokom.

Jill C. Manning se še spominja, kako je igrala video igro Pong prve generacije.

Igra Pong, ki je nastala leta 1972, je bila zasnovana na športu namizni tenis in se jo je igralo tako, da se je igralec na video ekranu premikal dve vrstici navzgor ali navzdol, da bi prestregel piko (ki je predstavljala žogico), ki se je z ene strani ekrana premikala na drugo.

Danes bi najstnikov Pong, prva video igra, ki je bila vsesplošno priljubljena tako na arkadnih kot domačih tržiščih, ne zanimala kaj dosti. Njihove video igre vsebujejo podobe, zvoke in slikovni prikaz iz resničnega življenja. Igralci lahko igre prilagodijo svojemu počutju in željam. Ne omejujejo jih tekmovalci v isti sobi, ki bi imeli isti ekran, temveč lahko preko interneta izzovejo nasprotnike v drugih deželah.

»Današnje igre bi bile za gledalce video iger iz leta 1972 nerazumljive ali celo nedoumljive,« je rekla sestra Manning, terapevtka za zakonsko in družinsko svetovanje z lastno prakso.

»S tem imajo težave v številnih domovih s tehniko,« je dejala. »Ko govorimo o tehniki, zlasti o internetu, številni starši, ki so odrasli v predinternetni dobi, na stvari gledajo še vedno, kot so v šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih letih. Ne razumejo nevarnosti in tveganj, o katerih govorimo.«

»Toda internetna doba je mladim korenito spremenila družbeno podobo,« je rekla sestra Manning, ki je pred pododborom senata Združenih držav pričala o nevarnostih pornografije in je avtorica knjige What is the Big Deal about Pornography: A Guide for the Internet Generation (Zakaj toliko hrupa okrog pornografije: Vodič za internetni rod).

Internetna pornografija, na primer, ni negibna podoba, ki jo vidite v reviji. »Namesto tega imajo ljudje s klikom na miško prost dostop do navidez neskončne vrste seksualno podrobnih podob, ki pogosto vsebujejo glas, gibanje in so podrobnejše kot pornografija v preteklih obdobjih,« je dejala.

»V bistvu,« je dejala, »če primerjamo pojmovanje pornografije številnih odraslih z dejanskostjo, je podobno, kot bi Pong primerjali z današnjimi video igrami.«

»Čeprav je internet močno orodje dobrega,« je dejala sestra Manning, »ni varno okolje za otroke.«

»Otrokom in najstnikom ne bi smeli pustiti, da sami hodijo po virtualnem svetu,« je dejala.

Sporočilo sestre Manning je preprosto: starši bi morali spremljati, v kakšne namene otroci uporabljajo internet. »Ne verjamem, da je internet varen kraj, kjer mladi navezujejo osebne stike,« je dejala.

»Priljubljena spletna stran MySpace.com ima več kot 180 milijonov profilov, zaradi česar je največja družabna spletna mreža na svetu,« je rekla. »To lahko zveni kot čudovit način, da spoznaš veliko ljudi. Toda številni seksualni prestopniki profile objavljajo na MySpace.com, ko iščejo nove žrtve.«

Sestra Manning je rekla, da je spletna stran MySpace.com v prvih dveh tednih maja 2007 izbrisala 7.000 profilov seksualnih prestopnikov in jih je odtlej odstranila še več.

»Klepetalnice,« je dodala, pogosto »sodelujoče vodijo v téme in razgovore, ki jih v dejanskem življenju z ljudmi ne bi imeli.« V klepetalnicah je pogosto najti pogovore o spolnosti, rasistično podtikanje, homofobične izjave in seksistični ter sovražni govor.

»Če gremo v klepetalnice je nekako tako, kot če gremo na zabavo, kjer so med zdravimi, čistimi ljudmi pomešani seksualni plenilci, kriminalci in nespoštljivi ljudje. Največja razlika je v tem, da so na zabavi v klepetalnici vsi videti enako ̶ ne mrete jih razločevati.«

»Najstniki bi si morali zapomniti, da se ljudje lahko na internetu predstavijo, kakor se odločijo, in je nemogoče zares vedeti, kdo je nekdo na internetu. Zato je pomembno, da na internetu nikoli ne razkrijemo svojih osebnih podatkov,« je dodala.

Sestra Manning priporoča, da najstniki ljudi srečujejo osebno, šele nato uporabljajo tehniko za razvijanje teh prijateljstev.

»Družabne mreže ̶ kot sta Facebook in MySpace ̶ so kot nakupovalna središča oziroma krajevna družabna mesta za prejšnje rodove,« je rekel Peter Ferioli, direktor družbe Net Nanny Operations za nadzor internetnih vsebin. »Srečujejo se v virtualnem svetu,« je rekel.

»V številnih pogledih,« je dejal, »virtualni svet za številne mlade postane širša družina. Starši bodo vedno zaostajali,« je rekel.

»Internet je ena od redkih stvari, ki jih starši kot najstniki niso doživeli,« je dodal Jack Sunderlage, predsednik nadzora internetnih vsebin.

»In težava je v tem, da številni mladi ne razumejo posledic svojih odločitev na internetu, ker imajo občutek, da so anonimni. Toda vedeti morajo, da se vse, kar počnejo na internetu, nekje shrani,« je rekel.

Dan Gray, socialni delavec z lastno prakso in direktor omrežja LifeSTAR je dejal, da vse večje število staršev in vladnih/krajevnih voditeljev vse bolj skrbi vpliv interneta na otroke. »Osamijo se in se ne učijo veščin druženja, ki jih potrebujejo za soočanje z življenjem,« je rekel.

Čeprav niti brat Gray niti Todd Olson, socialni delavec z lastno prakso in direktor programa mreže LifeSTAR, nista priporočila odstranitve Interneta oziroma računalnika iz doma, starše spodbujata, naj bodo seznanjeni s tem, kaj njihovi otroci počno na internetu.

Priporočajo računalniško opremo, ki staršem kopira e ̵ sporočila, ki jih mlajši otroci pošiljajo in prejemajo. »Otroci potrebujejo priložnosti, da uporabljajo tehniko,« je rekel brat Olson. »Tega jim ne bomo vzeli, vendar jih bomo poučili.«

Sestra Manning je rekla, da se je v družini potrebno odprto pogovoriti o nevarnostih interneta. »Vprašati se moramo: ‘Kako bomo kot družina sodelovali, da bodo ljudje varni?’«