Preskoči glavno navigacijo

Ohranimo vero resnično

Slika1

Vsi imamo korist od komunikacijskih tehnologij našega časa. Ta odkritja premoščajo velike razdalje, pospešujejo sporazumevanje, dvigajo raven izobrazbe, poenostavljajo nakupovanje in nas zabavajo. Toda, kako vplivajo na naše medsebojne odnose, na odnose v naših skupnostih in nenazadnje z Bogom? Kako ta tehnologija vpliva na naš občutek za resničnost?

Ta napetost med kibernetskim prostorom in realnim svetom je zahtevno iskanje ravnotežja, edinstvenega za naš čas. Skupaj se spopadamo s »samotnostjo, ki jo prinaša tehnologija«, da bi dosegli »človečnost, ki leži pod površjem«.[1]

Sherry Turkle, znana po svoji socialni analizi znanosti in tehnologije, pravi, da danes smo povezani, vendar sami. »Nove naprave spodbujajo vse večji obseg in hitrost,« piše. »V tem naraščajočem povpraševanju je ena od stvari, s katerimi se počutimo varne, uporaba tehnologije, s katero se povežemo z ljudmi na daljavo, ali natančneje, z veliko ljudmi od daleč.  Toda za celo veliko ljudi od daleč se lahko izkaže, da jih sploh ni dovolj.«[2]

V resnici je vsaj 40 % Američanov, starejših od 45 let, osamljenih.[3] Čeprav jih ima veliko več sto prijateljev na Facebooku, imajo Američani v svojem nespletnem svetu v povprečju le dva tesna prijatelja.[4] Ne preseneča, zaključuje Turklova, da »vezi, ki jih spletamo na internetu, nenazadnje niso vezi, ki nas povezujejo«.[5]

Družbeni mediji lahko in pogosto res omogočajo in dodajajo nova prijateljstva, toda inštitucije so tiste, ki jih vzdržujejo.

Teža verskega družbenega kapitala

Šibke vezi, sklenjene zaradi tehnologije, bi nas morale opozoriti na močne vezi, ki jih lahko najdemo v organizirani religiji. Da, človek lahko doživi duhovnost v samoti, toda »religija se zgodi le, ko se dobi s prijatelji in družino«.[6] Smo družabne živali, ustvarjeni, da komuniciramo.

Podnapis pri fotografiji: Starejša ženska na sprehodu s hčerko in vnukinjo po prašni potki na Tajskem.

Beseda »bind«, ki ima latinske korenine, namiguje, da bi religija morala biti združevalna moč, ki nas povezuje. Vendar danes v cerkev hodi le malo ljudi – dejstvo, ki je na splošno neugodno tako za družbo kakor tudi za cerkve. Hiše čaščenja so primer tistega, kar nek sociolog imenuje »tretji kraj«[7] – prostor v zgradbi skupnosti, kjer ljudje preživljajo čas med svojim prvim in drugim domom, domom in službo. Dejansko se tisti, ki se udeležujejo, redno zbirajo v svojih skupnostih, da se učijo, služijo in tolažijo drug drugega in svoje bližnje. Združuje jih zaveza – medsebojna in z Bogom – da sodoživljajo bolečine, radosti in bremena.

Nošenje bremen ljudi tako močno povezuje deloma zato, ker so za to potrebna prava človeško dejanja. Takšna telesna prisotnost je ključna sestavina verskega družbenega lepila. Rabin David Wolpe je rekel, da cerkve »v ameriški družbi ostajajo redek kraj, kjer se ljudje različnih starosti usedejo skupaj k skupnemu cilju. ... V svetu, kjer je skupnost izredno težka, razdrobljenost pa postaja norma, je molitev trenutek povezanosti«.[8]

Moč osebnega delovanja

Delovanje ne more biti virtualno. Kristjani lahko močno poudarimo, da je Jezus prišel kot resnična osebnost, da je deloval med resničnimi ljudmi v resničnih krajih. »Ni mogoče, da bi krščanski evangelij ločili od kraja in človeka,« je zapisal nek ugledni pastor. Deluje izključno v stvarstvu in inkarnaciji, v stvareh in ljudeh.«[9]

Jezus je blagoslavljal vsakdanje ljudi – moške, ženske in otroke – bolne, gluhe, slepe in neme. Po vstajenju je s privrženci ostal štirideset dni. V Mormonovi knjigi piše, da je obiskal ljudi v drugih deželah, jokal z njimi, jih ozdravil in objel, enega za drugim, v vseh njihovih razlikah in zapletenosti.[10] Njegov osebni obisk se je izkazal za tako mogočnega, da so ljudje neverjeten mir in složnost izkušali še več kot sto šestdeset let po njegovem odhodu.[11]

Podoben vpliv ima lahko moč verske prisotnosti. To, da doma sami gledate bogoslužje preko YouTuba, vas lahko navidihne, povzdigne in motivira. Vendar samo po sebi takšni osamljeni izkušnji manjka človeški dotik. Manjka oprijemljivost. »Video ne more prikazati nestrpnega navdušenja in tople iskre človeškega stika,« pravi rabin Wolpe.[12] Takšen stik je pomemben, ko razumemo, kot pravi študija neke ameriške religije, da se individualna duhovnost v sosedsko preobrazi le, ko čutimo »versko pripadnost«, ko se pogovarjamo s prijatelji »po končanem [bogoslužju] ali se [pridružimo] skupini pri preučevanju Svetega pisma.«[13]

Družba v bodoče

Joseph Smith je leta 1843, daleč pred obdobjem slikovnih pik, učil, da se bodo odnosi, ki jih imamo v tem življenju, nadaljevali tudi v večnosti, le da jih bo takrat prevevala večna slava.[14] Njegovo sporočilo, ki ga je izrekel v času, ko ni bilo ekranov, veliko pove o Božji skrbi ne le glede tega, da se družimo, ampak da to počnemo skupaj in osebno. Nebesa so, torej, drugi ljudje.

Delovanje iz oči v oči in čaščenje nosita večjo težo kot digitalno zbiranje in nam dopuščata, da na stvari gledamo, »kot zares so«[15], ko soljudi pogledamo v oči in prepoznamo izraz Božjega obraza.

[1] Lauren DeFilippo, »Drive-In Jesus,« New York Times, 1. avg. 2017, https://www.nytimes.com/2017/08/01/opinion/drive-in-church-florida.html?_r=0.

[2] Sherry Turkle, Alone Together: Why We Expect More from Technology and Less from Each Other (2011), 280.

[3] Gl. G. Oscar Anderson, »Loneliness among Older Adults: A National Survey of Adults 45+,« AARP, sep. 2010, https://www.aarp.org/research/topics/life/info-2014/loneliness_2010.html.

[4] Gl. »You Gotta Have Friends? Most Have Just 2 True Pals,« NBC News, 4. nov. 2011, https://www.nbcnews.com/health/health-news/you-gotta-have-friends-most-have-just-2-true-pals-f1C6436540.

[5] Sherry Turkle, Alone Together, 280.

[6] Patrick Mason, Planted: Belief and Belonging in an Age of Doubt (2015), 136.

[7] Ray Oldenburg, Project for Public Spaces, https://www.pps.org/reference/roldenburg/.

[8] Rabbi David Wolpe, »The Internet Can’t Replace Real Human Interaction,« Time, 16. sep. 2015, http://time.com/4036310/rosh-hashana-internet-sacred-spaces/.

[9] Eugene H. Peterson, As Kingfishers Catch Fire: A Conversation on the Ways of God Formed by the Words of God (2017), 81.

[10] Gl. 3 Ne 11:15.

[11] Gl. 4 Ne 1:17-24.

[12] Rabbi David Wolpe, »The Internet Can’t Replace Real Human Interaction,« http://time.com/4036310/rosh-hashana-internet-sacred-spaces/.

[13] David E. Campbell and Robert D. Putnam, American Grace: How Religion Divides and Unites Us (2010), 472.

[14] NaZ 130:2.

[15] Jak 4:13.