Preskoči glavno navigacijo
Sporočilo področnega voditelja

Sabat doma

Sporočilo področnega voditelja
Starešina Alessandro Dini-Ciacci, Italija
Starešina Alessandro Dini-Ciacci, Italija Področni sedemdeseteri

Na aprilski generalni konferenci 2015 nas je starešina Russell M. Nelson takrat v govoru »Gospodov dan je užitek«  prosil, naj se »vprašamo, kaj [čutimo] in kako se [obnašamo] na [sabat]«1.

Svetoval je, kako naj iščemo navdih za to, da bomo sabat ohranjali svet, in rekel: »V svetih spisih [sem] izvedel, da moje obnašanje in moje vedenje na [sabat] pomeni znamenje med mano in nebeškim Očetom. Ko sem se zaradi tega razumevanja moral odločiti, ali je neka dejavnost primerna za [sabat], sem se preprosto vprašal: 'Kakšno znamenje bi rad pokazal Bogu?'«2

Te besede so naju z ženo Saro pripravile do tega, da sva premislila, kakšno znamenje3 dajeva Bogu s tem, kar počneva ob nedeljah. Zavedala sva se, da nama ni treba veliko spremeniti, začutila pa sva, da bi morala več pozornosti namenjati majhnim stvarem.  Vsako nedeljo sva že hodila v cerkev.  Izogibala sva se delu na sabat, športnemu udejstvovanju, preučevanju oziroma vsaki drugi dejavnosti, zaradi katere bi na Gospodov dan moral delati kdo drug.  Torej sva iskala navdih, da bi razumela, katere korake morava narediti, da bova izpolnila to prošnjo živega apostola.  

Nekega nedeljskega popoldneva so naju otroci prosili, naj se igramo eno njihovih najljubših namiznih iger. Namen te igre je bil pravilno odgovoriti na kar največ vprašanj. Vprašanja so bila za otroke vedno pretežka, da bi nanje odgovorili, toda pravi vzrok, zakaj so se to igro radi igrali, je bila močna svetloba in velik hrup velikih električnih gumbov, ki so jih imeli vsi igralci.

Ravno sem jim hotel reči, naj izberejo drugačno aktivnost, ko je Sara naznanila, da se bomo igrali igro, ki so jo otroci predlagali, vendar pod dvema pogojema: Prvič, vsa vprašanja bo zastavila ona; drugič, ne bomo uporabljali vprašanj na karticah, ampak si bo izmislila štiri nove kategorije in vse se bodo osredotočale na evangelij. Ko smo vse pripravili, sem se spraševal, kako se bo Sari uspelo domisliti toliko vprašanj, povezanih z evangelijem, in kako bo vedela vse odgovore in poskrbela, da bo vsako vprašanje ustrezalo ravni vsakega otroka. Povrhu vsega pa bo vse to morala narediti na licu mesta. Pomislil sem, da bo to polomija. Ko pa smo se začeli igrati, je kmalu postalo jasno, da sta mamina želja, da otrokom pusti, da se igrajo, in hčerina želja, da je poslušna zapovedi nebeškega Očeta, naj nedeljo ohranja sveto, Svetemu Duhu dali možnost, da je [mater] navdihnil, da je našla pot tako za to, da je Gospodov dan posvečevala, kakor tudi  napravila, da je bil njenim otrokom v užitek.

Tedaj sem se spomnil besed, ki jih je izgovoril Nefi: »In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, očetu rekel: Šel bom in storil, kar je Gospod zapovedal, kajti vem, da Gospod človeškim otrokom ne da nobene zapovedi, ne da bi jim pripravil pot, da lahko izvršijo, kar jim zapove.«4 Ko nas Gospod nekaj prosi, bodisi neposredno bodisi preko naših voditeljev, včasih menimo, da tega ne zmoremo, toda če prosimo za navdih in smo pripravljeni nekaj narediti, bo pot naredil prav tam, kjer smo mislili, da je ni.

Nedelja je dan, ki se ga veselimo. Na ta posebni dan svoj odnos z Bogom in z Odrešenikom okrepimo tako, da gremo v cerkev in vzamemo zakrament. Na ta posebni dan svojo družino okrepimo tako, da sodelujemo v zdravih družinskih dejavnostih, ki nas zbližajo drug z drugim in z Bogom.  Skupno preživljanje časa ob nedeljah na načine, ki nam  pomagajo pomniti in spoštovati Boga, nam pomaga, da je ta dan resnično »užitek«.5

[i]Russell M. Nelson, Gospodov dan je užitek, 185. spomladanska generalna konferenca, april 2015, 116.

[ii]Ibid

[iii]2 Mz 31:13.

[iv]1 Ne 3:7.

[i]Iz 58:13.