Preskoči glavno navigacijo

Spomini na “soseda”, Krešimirja Ćosića

Spomini Jona Moserja, starejšega misijonarja, ki trenutno služi v kraju Miskolc na Madžarskem.

Spomini na “soseda”, Krešimir Ćosić

Kreša (kot so ga klicali vsi športniki) sem prvič srečal, ko je stal pred svojo sobo v John Hall, kjer so bili nastanjeni vsi bruci športniki na BYU. Njegova soba je bila poleg moje. Pogledal sem ga in videl presenečen pogled na njegovem obrazu. 'To si staknil pri igranju ameriškega nogometa?' Na poti na BYU pred tednom dni sem imel namreč prometno nesrečo in zaradi tega močno poškodovano glavo. Odgovoril sem mu: 'Ja, moral bi videti mojega nasprotnika!' To je bil začetek najnega odnosa, ki je temeljil na sarkazmu. Zdaj vem, kako težko je biti sarkastičen v tujem jeziku, ampak Krešu je to šlo.

Z najnim dobrim prijateljem Craigom Jorgensenom, ki je bil tudi moštveni kolega Kreša vsa štiri leta na BYU, smo dostikrat skupaj jedli pri jedilni mizi za športnike in se družili v naših sobah. Kreša je to, da so ljudje molili pred obroki v jedilnici nekoliko zbegalo, hkrati pa mu je bilo smešno. Tako je dobil prvi vpogled v LDS cerkev. Bog, ki posluša molitev vsakega! To je bilo težko razumeti.

Krešimir Ćosić

Študentske sobe na BYU niso bile zasnovane za košarkaše, visoke 2 metra ali več. Jasno je bilo, da Kresu z njegovimi  211 centimetri višine postelja ne bo ustrezala, zaradi stene na eni strani in nepremične pisalne mize na drugi. Iz sobe so odstranili mizo in podaljšali posteljo, nato pa se je porodilo vprašanje, kje bo študiral. On in njegov sostanovalec sta dobila dovoljenje, da se izselita iz študentskega doma po koncu prvega semestra. Zaradi tega so bili ostali bruci športniki zelo ljubosumni, hkrati pa nam je to Krešo tudi rad vrgel v obraz. 

Krešov humor je bila njegova največja dobrina. Naj bo na košarkaškem parketu, v študentskih sobah ali med kepanjem s sostanovalci v študentskem domu, je njegov humor vedno sprostil kakršnokoli napetost ali sovražnost. Študentje s štipendijo so morali opraviti določeno število ur dela. Eno izmed mojih del je bilo, da sem brisal parket na košarkaškem igrišču med tekmo. Gledati tega velikana, ko je tekel po igrišču, kot da bi bil 188 cm visoki organizator igre, ko je podal žogo za svojim hrbtom ali med nogami nasprotnika in se nato ustavil ter zabil koš, je bilo vznemirljivo za navijače BYU, nasprotniki pa so bili zaradi njega zaprepadeni. Ni se jim zdelo pošteno, da lahko 211 centimetrov visok center igra tako dobro. Zaradi Krešove igre so nasprotniki izpadli bedno.

Krešimir Ćosić

Zelo dobro se spomnim neke tekme. Nekaj se je zgodilo na igrišču. Krešo se je vznemiril in zakričal nekaj v hrvaščini. Nemudoma mu je sodnik piskal tehnično napako. Krešo mu je ugovarjal: 'Zakaj tehnična?' 'Ker si preklinjal,' je bil hiter odgovor. 'Kako si vedel?' V tem trenutku je sodnik s Kresom spregovoril v hrvaščini. Takrat se je Krešo na široko zasmejal, objel sodnika in glasno rekel: 'Zaslužim si dve tehnični!' In natanko to je dobil! Krešo se je pričel smejati s svojim mogočnim glasom. Drugi bi v takem primeru bili jezni, ampak Krešo je vedel, da je storil napako in da so ga ujeli. Za njega je bila največja šala tista, ki se je poigrala z njim. In v tem trenutku je izkazal vso svojo ponižnost.

Poškodba glave je končala mojo nogometno kariero na BYU, zato sem odšel na misijon. Ko sem bil na misijonu, sem dobil Cerkvene novice, ki so naznanjale, da se je Krešo pridružil Cerkvi. Craigu Jorgensenu sem pisal za potrditev, saj nisem mogel verjeti. Mogoče njun moštveni kolega Moni Sarkalahti, ampak nikoli Krešo, on ni verjel v Boga! Craigov odgovor je vseboval en stavek, ki ga je napisal Krešo: 'Moraš imeti vero, moj sin, in verjeti.'

Na BYU sem se vrnil v zimskem semestru leta 1973. Nekega dne kmalu po pričetku semestra sem hodil od predavalnice prosti knjižnici. Zaslišal sem glasen klic 'MOSER!', ki je odmeval med stavbami. Obračal sem se na vse štiri strani, dokler nisem zagledal visoke podobe Kreša. Zanj nisem bil nikoli 'Jon', vedno 'Moser'. Sledila sta medvedji objem in pozdrav. Ta semester sva se videla še nekajkrat, ampak najna srečanja so zaradi košarkarske sezone in mojega delovnega urnika (nisem imel več štipendije) postala zgolj naključna. Kljub temu da je bil Krešo zvezdnik številka ena na kampusu, tudi ni bilo pomembno, s kom je bil ali kaj se je dogajalo v njegovem življenju, vedno sem lahko računal na 'MOSER!' in na medvedji objem.

Zadnjič sva se videla pred vpoklicem, ampak tudi takrat si je želel domov. Njegov glavni razlog je bil, da ga Cerkev potrebuje doma, da prevede svete spise. Krešo je bil preveč prilubljen, da bi Tito poskusil in ustavil njegov fokus na cerkev. Poleg tega je Tito rabil košarkaša, ki bi priigral zlato, in Krešo je bil tega sposoben.

Krešimir s svojoj obitelji

Tistega aprila je Krešo diplomiral, jaz pa sem spremljal njegovo kariero v športnih novicah. Na koncu leta 1994 sem izvedel, da Krešo živi v Washingtonu in je diplomat za Hrvaško. Vedel sem, da bom poslovno obiskal Washington D. C. poleti leta 1995, tako da sem začel poizvedovati, kje Krešo živi, da bi se lahko dogovorila za kosilo ali večerjo. V tem tednu sem v cerkvenih novicah zasledil, da je Krešo umrl za rakom. Zelo sem bil žalosten, da sem izgubil prijatelja, hkrati pa sem bil žalosten za Hrvaško in Bosno, da sta izgubili tako dobrega človeka, kot je bil Krešo.

Ko pomislim na svojega prijatelja Krešimirja Ćosića, se spomnim verza iz Janeza 10: 27, ' Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.' Odkar poznam Kreša, nisem na nikogar gledal in pomislil, da se ta nikoli ne bo pridružil Cerkvi. Krešo je bil prečudovit neobrušen diamant, ampak Bog je poznal človeka, ki ga lahko spreobrne, in je vedel, da je BYU kraj, kjer se bosta srečala. Ti, ki smo bili blagoslovljeni, da smo poznali Kreša, preden je srečal Hugha Nibleyja, in Kreša po tem, ko se je zaradi tega prijateljstva krstil, smo dobili popolno vedenje, da lahko Jezus Kristus spremeni človeka, če le ta dovoli, da se to zgodi. Krešo je to dovolil. Krešo je bil prijatelj, bil je zgled, ljubil je Gospoda. Jaz in mnogo drugih smo bili ganjeni zaradi njegovega duha in zaradi njegovega smeha. Vedno se bomo spominjali nasmeška.

Slike Krešimira Ćosića: www.byuphotos. com