CELOTNI ZAPIS POSNETKA: Nagovor Michaela Ottersona na konferenci Fa...

    CELOTNI ZAPIS POSNETKA: Nagovor Michaela Ottersona na konferenci FairMormon

    Konferenca FairMormon, 6. in 7. avgust 2015

    To je čudovita konferenca samih bistrih ljudi, ki sprašujejo in odgovarjajo na čudovita vprašanja. Seznam govornikov in njihov tem je prepričljiv in prav vzpodbudno je videti, kako se je FairMormon v zadnjih letih razširil. Med bogatim izborom tem sem v  teh dveh dneh predstavitev pozorno premišljeval o tem, kaj bi lahko in bi moral prispevati, kar je povezano z mojim delom v cerkvenih odnosih z javnostmi, kar bi bilo prav tako v pomoč temu poizvedujočemu poslušalstvu.

    fairmormon1.jpg

    Najprej nekaj ozadja. To je nekoliko osebne narave, zato mi, prosim, to oprostite, vendar je povezano s tem, kar bom povedal kasneje. V Cerkvi sem spreobrnjenec in ugotovil sem, da je na mojem delovnem področju to prednost. Bilo mi je devetnajst let, ko sem se v Angliji pridružil Cerkvi po precej intenzivnem in dolgem srečevanju s številnimi misijonarji. Preden sem se pridružil Cerkvi, sem prebral vse, kar mi je prišlo pod roke, in prvi namig v tistem času o kontroverzni naravi naše vere sem dobil, ko sem šel v veliko mestno knjižnico v Liverpoolu. Ko sedaj Liverpool omenim kot svoj rojstni kraj, me pogosto vprašajo, če sem poznal Beatlese. Odgovor je: »Ne, ne osebno,« čeprav je moja žena kot najstnica nekoč potrkala na vrata Paula McCartneyja z izgovorom, da mora na stranišče. Povabili so jo naprej, a ga na žalost ni bilo doma. Toda za Cerkev je pomembneje to, da je Liverpool v tem razdobju poznan kot ciljni kraj prvih misijonarjev izven Severne Amerike, ko je Heber C. Kimball skočil na nabrežje, ko se je njegova ladja, Garrick, tam zasidrala leta 1837. Kasneje je v Liverpoolu Franklin D. Richards leta 1851 sestavil prvo izdajo Dragocenega bisera in mesto je postalo tiskarsko središče Millennial Stara.

    Sto trideset let po tistem,  ko je Heber C. Kimball skočil na nabrežje reke Mersey, sem šel v glavno knjižnico v tem istem mestu, da bi videl, kaj bom našel o mormonih. Našel sem več kot trideset knjig, ki so to temo obravnavale bodisi podrobno bodisi v povzetkih. Če me spomin ne vara, so vse razen dveh od teh knjig imele negativen ton oziroma so bile neposredni napadi. Zato sem, še preden sem postal član, spoznal naravo in ton kritike Cerkvi.

    Dejstvo, da sem tukaj, daje misliti, da me tisti dokazi niso prepričali bolj  kot sama Mormonova knjiga - ne intelektualno in zlasti ne ko se primerjajo z močnim duhovnim pričevanjem Josepha Smitha in Mormonove knjige. Prevrtimo naprej do 19. aprila 1970, ko sem s svojo novo nevesto živel v Avstraliji. Ko mi je dragi patriarh na glavo položil roke in mi dal patriarhalni blagoslov, so njegove besede vključevale naslednji stavek: »Dane ti bodo priložnosti, da boš zagovarjal evangelij.« Vedno me je zanimal izbor besed »zagovarjati«, ne »pridigati« ali »razglašati« ali »učiti«. Kaj je bilo tisto, kar je patriarh videl, česar jaz tisti čas nisem, da je izbral besedo »zagovarjati«?

    fairmormon2.jpg

    Čez en mesec sva bila z ženo v templju v Novi Zelandiji, kjer sva se, ker sem bil zdaj starešina, lahko pečatila. V templju, kjer sva ostala en teden, je k meni pristopil eden od tempeljskih delavcev veteranov. »Novinar ste, kajne?« je vprašal. Vprašanje me je presenetilo, ker se nisem spomnil, da bi to komu omenil. Nato mi je naročil, precej odločno, naj pozorno prisluhnem jeziku uvodne uredbe za moške, ki je bila povezana z zagovarjanjem resnice. Tukaj tistih besed ne bom omenjal, toda spomnim se jih vsakič, ko opravljam uvodne uredbe.

    Prevrtimo spet naprej v leto 1974, spet v Anglijo, kjer sem bil poslovni urednik liverpoolskega Daily Posta. Nekega dne sem prejel telefonski klic predsednika Roydena Derricka, ki je bil predsednik angleškega misijonskega področja Leeds, ki je pokrival vso severno Anglijo. Bil je v Hullu, v mestu na severovzhodni obali skoraj neposredno vzhodno od Liverpoola, kjer je v lokalnem časopisu videl kritično pismo o Cerkvi duhovnika druge vere. Vedel je, kaj sem po poklicu, in se spraševal, če imam kakšen predlog, kako bi se tega lotila. Vzel sem si nekaj minut, da sem za časopis napisal prijazno, spravno pismo in povabil vsakogar, ki bi želel izvedeti, kar res učimo, naj »pride in vidi«. Pismo je bilo natisnjeno pravočasno in čeprav nisem vedel, sem se takrat podal na potovanje, ki me je več kot štirideset naslednjih let vodilo po cerkvenih stikih z javnostmi.

    Cerkev me je dve leti kasneje povabila, naj vodim novo odprto pisarno za stike z javnostmi v Londonu in tri leta po tem sem se na povabilo Cerkve vrnil v Avstralijo, da bi odprl pisarno za stike z javnostmi na področju Tihega oceana s sedežem v Sydneyju. Zadnjih 24 let sem tukaj na cerkvenem sedežu.

    Kaj se je v teh štiridesetih letih spremenilo? V smislu vprašanj, ki se jih postavlja danes, manj, kot bi nemara mislili. Številna so pravzaprav precej podobna vprašanjem, s katerimi sem se soočil v liverpoolski knjižnici, ki so bila enaka kot tista, ki so bila zastavljena v dneh Josepha Smitha: resničnost Mormonove knjige, priče, prevajalski postopek, narava razodetja, osebna zgodba Josepha Smitha. Morda me ne bi smelo, a me je v luči objav na LDS.org o serijah podrobnih esejev na različne teme nekoliko presenetilo , da je tako veliko zvestih članov izrazilo presenečenje, ker so nekatere stvari, kot je več poročil o Prvem videnju Josepha Smitha,  odkrili prvič, odkar so člani. Ker sem bral to lahko dosegljivo gradivo leta 1967, preden sem sploh bil član Cerkve, sem si napačno predstavljal, da večina članov bere iste stvari. Na primer, v Improvement Eri - predhodnici Ensigna - je bil  v njeni aprilski številki 1970 podroben članek o osmih istočasnih poročili Prvega videnja.

    Drugače rečeno, v zadnjih nekaj desetletjih se je veliko spremenilo in ne mislim le učenosti iz  zgodovine svetovnega merila in ogromne razsežnosti gradiv za raziskovanje in virov, ki so nam danes lahko dosegljivi, kot so Dokumenti Josepha Smitha in pronicljivo delo nekaj odličnih mladih in napredujočih učenjakov zgodovine. V prvi vrsti imam v mislih okolje, ki so ga predvsem ustvarili splet in družbeni mediji, ki so prinesli tako izzive kot priložnosti, ki jih vidimo vsi. Za cerkvene stike z javnostmi je zaradi poplave glasov - tako za kot proti - naše delo zahtevno in obenem razburljivo. Na primer, všeč mi je vneta cerkvena predanost verski svobodi kot univerzalni človekovi pravici in pozdravljam njeno vse večjo transparentnost - kar se je zopet pokazalo ta teden pri oznanilu najnovejše knjige iz zbirke Dokumenti Josepha Smitha.

    Ker smo pogosto čisto v ospredju javnih vprašanj, bi vam danes rad dal vpogled v to, kako delujejo cerkveni stiki z javnostmi, nato pa bi vam rad predstavil nekaj vidikov o nekaj zelo diskutiranih temah, ki bodo ponazorile ta delovni postopek. Odločil sem se, da bom ta pogovor imenoval »V zapisniku«, ker mislim, da nekatere stvari niso bile dovolj jasno povedane, ali pa so bile spregledane oziroma napačno razlagane. Danes ne bom odpiral nič novega o tako dolgo trajajočih temah, kot je rasa ali poligamija ali druga vprašanja, glede katerih so bolj merodajni govorniki. Na koncu bom poskusil pustiti deset minut za vprašanja in predlagam, da si vprašanja beležite na kartico ter jo v naslednjih približno trideset minutah podate hostesi. Prosim, v vprašanjih se osredotočite na zadeve, neposredno povezane s stiki z javnostmi, zato da bom imel nanja možnost odgovoriti. (Torej, ne, ne vem, kje je deset izgubljenih plemen, čeprav sem nekoč imel škofa, katerega je neki član poklical ob enih zjutraj in mu zastavil natanko to vprašaje. Škof je odločno odgovoril: »Predpostavljam, da so vsi v posteljah.«)
    Kako so stiki z javnostmi strukturirani
    Delo oddelka za stike z javnostmi nadzoruje cerkveni odbor za stike z javnostmi, kateremu predseduje član dvanajsterih. Med drugimi generalnimi voditelji in uslužbenci so višji predsednik sedemdeseterih, predsedujoči škof, cerkveni pravni svetovalec, ena od generalnih uslužbenk in dodatni sedemdeseteri, ki služi kot izvršni direktor oddelka. Izvršni direktor oddelka zlasti tesno sodeluje z menoj, predvsem pri načrtovanju strateškega gradiva. Poleg tega se več višjih sodelavcev oddelka za stike z javnostmi, vključno z menoj, vsak teden udeleži sestanka odbora.



    Prvo, kar bi rad dal v zapisnik, je naslednje: Oddelek za stike z javnostmi nima svojega dnevnega reda, neodvisnega od Bratov. Vsak dan sodelujem s člani dvanajsterih in izvršnim direktorjem. Poleg rednih sestankov dvakrat tedensko s članom dvanajsterih, z njim vsakodnevno govorim, pogosto večkrat. Z izvršnim direktorjem mesečno pripravim predstavitev pred celotnim zborom dvanajsterih in od njih prejmem navodila. Včasih član osebja napravi posebno predstavitev in prejme nasvet. To omenjam zato, ker nas blogerji, ki radi postulirajo, zakaj oddelek za stike z javnostmi dela to ali to, včasih kamenjajo. Neki bloger je oddelek za stike z javnostmi imenoval kot »ničvredni oddelek«, kar je bilo za Brate nekaj novega. Novica dneva: Nismo samostojni podjetniki.

    Na žalost se pogosto zdi vpogled in razumevanje nekaterih, ki radi pišejo dolge komentarje, prav na obratnem sorazmerju s številom besed, ki jih napišejo. Morda je preprosto lažje napadati oddelek za stike z javnostmi, ker se zdi manj nespoštljivo kot kritiziranje cerkvenih voditeljev. Če je temu tako, nam je v čast, da lahko prestrežemo te »kamne in puščice te nezaslišane usode«. Za službo v oddelku za stike z javnostmi je predpogoj debela koža. Ob tem pomislim na čudoviti verz iz Apostolskih del, ko sta visoki duhovnik in njegov svet poskušala ustrahovati Petra in apostole in sta jih dala pretepsti. 41. verz petega poglavja Apostolskih del pravi: »In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena.« In naslednji verz opaža, skorajda bežno: »Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.« (Apd 5:41-42)
    Noben član oddelka za stike z javnostmi ne bi bil dolgo, če bi on ali ona dal v javnost izjavo namesto Cerkve, ki ne bi bila odobrena. Seveda pogosto predlagamo odgovor na pereče vprašanje, toda bratje niso sramežljivi pri popravljanju ali zavračanju tistih izjav ali pri pisanju svojih inačic. Poleg tega se član dvanajsterih, ki predseduje odboru za stike z javnostmi, posvetuje z drugimi člani dvanajsterih ali s Prvim predsedstvom o glavnih vprašanjih. Naša naloga je, da najdemo jezik, ki najbolj točno odraža misli bratov. Pri osebju ni prostora za zasebne dnevne rede.


    Za to točko si bom vzel več kot samo trenutek, ker je izredno pomembna. To občinstvo verjetno razume, toda naj vam dam primer tega, kaj se zgodi, ko se ne razume. Na začetku tega leta je Cerkev imela novinarko konferenco, da bi zakonodajni zbor pozvala, naj sprejme zakonski osnutek, ki je verske pravice in pravice gejev obravnaval na uravnotežen in pošten način. Tiste novinarske konference so se udeležili trije apostoli, starešina L. Tom Perry pa se je kasneje udeležil podpisovanja zakonskega osnutka z guvernerjem in drugimi lokalnimi voditelji. Nekaj ljudi je dejansko izzvalo veljavnost sporočila, ker so bili prisotni »samo« trije člani dvanajsterih in ne vsi skupaj s Prvim predsedstvom. Predpostavljali so, da so ti trije apostoli prav tako »sleparji«. To me tako spominja na Odrešenikovo kritiko o »slepih vodnikih«, ki »[precejate komarja, kamelo pa požirate]« (Mt 23:24).

    Kaj pa druge komunikacije, na primer Mormon Newsroom? Newsroom in kanala Facebook in YouTube od oddelka sta med prvimi komunikacijskimi mediji, ki smo jih uporabljali, za širjenje pomembnih novic in nedavnih dogodkov. Večino tega, kar je objavljeno tam, je povezano z rutinskimi novinarskimi članki, toda celo ti ne morejo biti objavljeni brez odobritve Cerkve, ki je odgovorna, da poskrbi, da so vse cerkvene komunikacije doktrinarno pravilne in dosledne. Zaradi narave dela nas korelacijski odbor obravnava prioritetno, ko imamo opravka s perečimi novicami ali objavo komentarja na pomembno temo. Toda spet je tukaj sistem preveri in uskladi, zaradi česar bi se morali člani Cerkve počutiti zelo lagodno, da je bilo to, kar berejo na Newsroomu, dobro pretehtano. Ali smo nezmotljivi? Seveda ne. Ali bi občasno lahko naredili napako ali ne bi izbrali točno prave besede v izjavi ali intervjuju? Zagotovo da. Toda lahko ste prepričani o tem, da vemo, kdo vodi Cerkev, in o spoštovanju, ki ga imamo do ustaljenega postopka.

    »Zagovarjati« proti »promovirati«
    Kljub besedam, ki jih je moj patriarh izbral, ko je rekel, da bom imel priložnosti »zagovarjati evangelij«, so besede, ki jih raje uporabljam namesto »zagovarjati«. Če bomo igrali samo v obrambi, je največ, na kar lahko upamo, izenačenje. Čeprav je lahko izredno težko, ko nas napadajo ali kritizirajo neprijazni glasovi, je pomembno, da poskusimo, da ne izpademo, kot da se ne branimo. Bolje bomo naredili, če bomo pojasnili ali spodbujali zamisel, koncept ali načelo. Na primer, ko je prvič igral muzikal Mormonova knjiga, smo se navzlic bogokletstvu, krutosti in grdemu jeziku odločili za izjavo, s katero se nismo branili, ki je učila načelo. Naš precej navajan odgovor je bil: »Muzikal Mormonova knjiga si lahko prizadeva občinstvo zabavati en večer, toda Mormonova knjiga bo kot zbir svetih spisov za vedno spremenila življenja ljudi, tako da jih bo zbližala s Kristusom.« Kot številni med vami veste, smo se poslužili celo oglasov v predstavi Playbill, v kateri smo ljudi, ki so predstavo videli, povabili, naj »sedaj knjigo [preberejo]«.

    »Zagovarjati« proti »promovirati«

    Ni se lahko izogniti glasni obrambi, ko se to, kar imamo radi, omalovažuje. To velja tudi za kritiziranja Bratov samih. Sam na običajno kritiko, ki leti na brate, gledam kot na enega najbolj pogubnih razvedril, zatorej mi dovolite, da se ob tem za trenutek ustavim. Tukaj bom uporabil termin »Bratje«, ker je to poslušalstvo SPD in vi vsi veste, kaj ta termin navadno pomeni - generalne voditelje Cerkve, zlasti Prvo predsedstvo in dvanajst apostolov. Temu terminu se poskušam izogniti pred posvetnimi mediji, ker zveni čudno, celo starinsko, za ušesa tistih, ki niso SPD, in navadno izberem termin »voditelji Cerkve«.

    Če me spomin ne vara, mislim, da sem se z obtožujočim prstom, usmerjenim v Brate, prvič srečal z angleškim novinarjem, ki sem ga povabil, naj se sestane z obiskujočim apostolom, ko sem vodil cerkveni oddelek za stike z javnostmi v Londonu. Vprašal je, kako bomo opravičili to, da cerkveni voditelji letijo čez Atlantik z letali, medtem ko je Jezus uporabil oslička. Odgovoril sem mu, da bomo takoj, ko bodo izumili prekoatlantskega oslička, slednjega z veseljem uporabili. To morda ni izvirno - ne spomnim se več, ali sem to nekje slišal in uporabil - toda videti je bilo, da je odgovorilo na absurdno vprašanje. Komaj verjamem, ko slišim ljudi dvomiti o motivih Bratov glede dela, ki ga opravljajo, ali ko namigujejo, da gre za nekakšno denarno plačilo oziroma motiv.

    Naj vam povem, kakšna je dejanskost. Vsi Bratje niso poslovneži, toda večina je imela izjemno uspešne kariere do časa, ko so jih poklicali za apostole. Kakor je nekoč poudaril predsednik Spencer W. Kimball, je sposobnost, vodenja ljudi in organizacij več kot koristna lastnost v Cerkvi, ki ima na milijone ljudi, zlasti ko se to združi z duhovno globino in globokim razumevanjem evangelija. Ker jih je bilo več zelo uspešnih v poslovni karieri, ko so postali apostoli, so njihove duhovniške plače in podpore dobesedno manjše od desetine tega, kar so zaslužili prej.

    Nekateri Bratje so bili v šolstvu. Starešina Scott je bil nuklearni fizik, starešina Nelson srčni kirurg. Več jih je bilo zelo nadvse uspešnih pravnikov. Trenutno imamo med dvanajsterimi tri bivše predsednike univerz. Predsednik Boyd K. Packer je bil po poklicu prav tako učitelj, čeprav je v prostem času v mlajših letih iz lesa rad klesal lepe stvari. To se sliši nenavadno povezano z nekim drugim spoštovanim poklicem v svetih spisih - tesarjem.

    Ali si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi bili poklicani za dvanajstere? V večini primerov ste že imeli uspešno kariero. Veste, da boste Cerkvi še naprej kot prostovoljec služili v neki vlogi, vendar ste začeli premišljevati o svoji prihodnji upokojitvi. Prvo predsedstvo in dvanajsteri se seveda ne upokojijo. Niti niso razrešeni. Z njihovim poklicem pride gotovo vedenje, da bodo do konca življenja delali vsak dan, četudi bodo živeli devetdeset let, dokler dobesedno ne omahnejo ter jim um in telo ne opešata. Njihovo delo se začne zgodaj in se ne konča ob petih popoldan. Dvanajsteri so ob ponedeljkih prosti in ti ponedeljki so pogosto namenjeni pripravam za preostanek tedna. Če imajo konec tedna kakšno zadolžitev, pogosto potujejo v petek popoldan. Občasno se, čeprav so v svojih osemdesetih, soočajo z napornim urnikom mednarodnih konferenc in voditeljskih odgovornosti.

    Kaj pa ko so doma? Imam mobilne številke večine Bratov, ker jih moram včasih poklicati zvečer, ob koncih tednov ali ko so zunaj po opravkih. Nisem tako naiven, da bi mislil, da sem edini cerkveni uradnik, ki to počne. Torej tudi njihov počitek zagrenijo prekinitve. Te klice brez izjeme začnem tako, da se opravičim, ker sem jih doma premotil. Niti enkrat me niso okarali, ker sem jih poklical. Brez izjeme so prijazni in pomirjajoči, celo zgodaj zjutraj ali pozno ponoči.

    Njihov prvi oddih je vsako leto od konca seminarja predsednikov misijona konec junija do konca julija. In medtem ko naj bi bil ta čas namenjen premoru, večina Bratov ta čas uporabi, da misli med drugim usmeri na oktobrsko generalno konferenco in pripravo njihovih komentarjev. Med božičnim premorom naredijo isto za aprilsko konferenco. Vsak od njih posveti izredno skrb in čas odločitvi za temo in oblikovanje svojih sporočil. Postopek se vleče mesece, ko izboljšujejo osnutek za osnutkom.

    To ni urnik, ki bi si ga želel vsak. Vendar ga prenašajo dostojanstveno in iz nekih silnih pomembnih razlogov najdejo radost - zaradi njihovih pričevanj in zavez, da bodo priče o Odrešeniku sveta in zaradi njihovih želja, da bi krepili njegove otroke vsepovsod. Oni bi bili prvi, ki bi priznali svoje napake in šibkosti, prav kakor smo mi pripravljeni pokazati na apostole Nove zaveze in videti nepopolne ljudi.

    Ko berem evangelije in knjigo Apostolska dela ali razna pisma, ki so jih napisali apostoli raznim skupinam članov, razpršenim po mediteranskem področju, za trenutek dobim vpogled o izjemnih možeh - zagotovo o možeh z napakami. Vendar se odločim, da na Petra ne bom gledal s kritičnimi očmi, ki bi se ustavile na vihravih lastnostih njegove narave ali kot na omahljivo dušo, ki ni potrdil, da Kristusa pozna. Bolj ga vidim v jeseni njegovega življenja, ki je prevedril preizkušnje in viharje, da je postal vodilna oseba svetopisemske zgodovine, katerega ime in dosežki kljubujejo že dva tisoč let. Isto bi se lahko reklo za številne druge starodavne apostole, morda zlasti za Pavla, ki se je v življenju preobrazil iz preganjalca v preganjanega. In tako danes zato, ker mi moje pričevanje pravi, da je bil evangelij obnovljen, vidim starejše Brate na isti način. Da, oni so posamezniki, smrtniki, toda Gospod je njim, ne meni, dal plašč, da vodijo Cerkev in sprejemajo težke odločitve. Bratov ne poveličujem. V sebi nimam strahospoštovanja, ker sem se rokoval z apostolom. Toda podpiram jih z vsem srcem in imam tiho ter trdno prepričanje, ki izhaja iz osebne izkušnje in izpostavljenosti njihovim nasvetom, da je Cerkev v dobrih rokah.

    Velika vprašanja
    Gotovo je, da se morajo Bratje boriti z velikimi vprašanji. Naj se sedaj obrnem na nekatera od njih in ker sem približno na polovici, imam čas, da naslovim morda tri ali štiri, preden bodo na vrsti vprašanja. Ker je postalo tako veliko vprašanje, bom nekoliko govoril o pojavu gejevskih pravic in kaj to pomeni za Cerkev, zlasti ker je povezano z versko svobodo.

    Velika vprašanja

    Nekoliko bom spregovoril tudi o odpadništvu in disciplinskih svetih ter o podrobnih cerkvenih esejih, ki se sedaj pojavljajo na LDS.org. In zaključil bom s pojasnilom o tem, katera načela oblikujejo in vodijo naša sporočila iz oddelka za stike z javnostmi.

    Ena od prednosti tega, da tako dolgo delaš za cerkveni oddelek za stike z javnostmi je, da človek pridobi dolgoročni vidik , ki ga prinaša institucionalni spomin, in včasih je dragocen. Zagotovo ni treba, da ste zelo stari, da bi se spomnili časa, da je bilo nekaj izrazov, ki so se v Cerkvi uporabljali za opis homoseksualnega obnašanja, pretiranih, celo krutih glede na današnja merila. O tem bomo nekoliko več spregovorili čez trenutek. Toda temelji se niso spremenili. Spolnost izven zakonske zveze je moralno napačna glede na Božjo postavo. Spolnost z osebo istega spola je napačna zaradi tega istega merila. Nauk se ni spremenil, močno pa se je spremenil naš način pristopa.

    Večina ljudi bo razumela besedo »sedajniškost« - Websterjev slovar to opredeli kot »odnos do preteklosti, ki mu prevladujejo sedanje naravnanosti in izkušnje«. Sedajniškost je splošna težava. Tako lahko je kopati po preteklost in najti izjavo, ki odraža merila tistega časa, v katerem je bila izrečena, in to nepravilno uporabiti v današnjih dneh. Ali je med nami kdo, ki ne bi želel, da bi česa ne rekel ali ne napisal, nekaj, kar smo nekoč rekli, ki se v današnjem izražanju zdi v najboljšem primeru umetniško in v najslabšem žaljivo?

    Nedvomno je bila v preteklih nekaj letih bolj pazljiva in bolj upoštevajoča izbira jezika, ker se je Cerkev vključila v gibanje za pravice gejev. Kot sem rekel, to ne odraža spremembe doktrinarnega razumevanja namena spola, zakonske zveze in družine ali tega, kaj pomeni greh, temveč odraža globlje razumevanje in zavest med cerkvenimi voditelji.

    Medtem ko to priznavamo, bi bilo zmotno predpostavljati, da so bili Bratje v tistih preizkušnjah pred leti nevedni. Zlasti mislim na starešino Quentina L. Cooka od dvanajsterih, ki je bil kolski predsednik - od vseh krajev ravno v  - San Franciscu v osemdesetih, ko je izbruhnila epidemija AIDS-a. Prav s starešino Cookom smo imeli na to temo intervju pred kamero in bilo je jasno, da se ga je globoko, čustveno dotaknila izkušnja, ko je pomagal več gejevskim članom z AIDS-em pluti skozi njihove zadnje dni. Podobno sem slišal druge med Brati opisovati bolečino, ki jo čutijo do družin, vključno z družinami z gejevskimi člani, ki so bile raztrgane, ko so se spopadale s to izredno težko zadevo.

    Ko se je v družbi o istospolni privlačnosti vse več govorilo, se je naše izrazje spremenilo, zato da smo govorili z občinstvom, ki je bilo vpleteno, čeprav so naša merila čistosti ostala stalna. Človek bi isto lahko rekel o skupnem življenju heteroseksualnih parov pred poroko. To nam ni všeč, tega ne spodbujamo, mlade ljudi učimo o čistosti pred poroko, vendar tudi razumemo dejanskost, da ima večino sveta danes drugačne, vseskozi spreminjajoče se merila in vrednote, in cvileč glas Cerkve ne bo spremenil obnašanja.

    Pred koncem kampanje predsedniških volitev 2012 je oddelek za stike z javnostmi pripravil spletno stran, ki smo jo poimenovali »mormonsandgays.org«. Stran je vključevala več intervjujev s člani dvanajsterih in so ga Bratje nadvse natančno pregledali, preden je bil objavljen. Iskreno povedano je  imela spletna stran več kot en namen. V vročici predvolilne kampanje, v kateri je za predsednika kandidiral član Cerkve, se nam je zdelo, da bo po vsej verjetnosti »gejevska problematika« v nekem trenutku povlečena v kampanjo in bomo soočeni z vsemi napačnimi razlagami in izkrivljenimi vidiki, s katerimi smo imeli opravka vse od Predloga 8 leta 2008. Toda spletna stran je bila tudi priložnost za to, da smo se zavedli, kaj doživljajo nekateri naši istospolno usmerjeni člani.

    Pri nekaterih svetih iz poslednjih dni doma je bil odziv, ko so se najstniki pred starši »razkrili«, da so istospolno usmerjeni, prej vse drugo kot sočutje ali razmislek o vzajemnem iskanju razumevanja. V skrajnih primerih je bilo mladim ukazano, naj se odselijo od doma. Ker so ti mladi postali brezdomci in brez finančnih sredstev, so bili lahke žrtve preprodajalcev drog, prostitucije in drugih ponižujočih izkušenj, v nekaterih primerih pa celo samomora. Ne poznam cerkvenega voditelja, ki bi takšne ukrepe dopuščal, toda med voditelji poznavanje nekaterih teh težavah ni bilo vsesplošno in zagotovo ne med večino članov. Mormonsandgays.org, ki so jo bratje pozorno pregledali, preden je bila objavljena, je bila zasnovana, da bo nagovarjala tako, da bo starše in druge družinske člane spodbujala, naj svoje otroke, brate ali sestre sprejmejo, ne pa tudi zagovarjajo nemoralnega obnašanja.

    Ta problematika ostaja zelo težka. Cerkev sedaj dela na tem, da bi nadalje razvila mormonsandgays.org in v načrtu je, da bo inačica 2.0 gotova in objavljena v začetku naslednjega leta. Medtem nas tema spontano vodi do sorodne, in sicer do Kristusovega stališča o verski svobodi glede pravic istospolnih.

    Cerkev je že zgodaj, in sicer v  Predlogu 8, javno rekla, da ne nasprotuje širitvi pravic istospolnih, ki pokrivajo takšna področja, kot je nastanitev, zaposlitev, overovljanje, obiski v bolnišnici itn., ki nikakor ne ogrožajo družine. Težava, ki jo je imela, je bila s prizadevanji po ponovni opredelitvi zakonske zveze. Celo v tistih zgodnjih dneh se spomnim, da so bili bratje močno mnenja, da bo uzakonjenje istospolnih porok prineslo mnogovrstne izzive za versko svobodo. V tem so bili izredno daljnovidni. Če ne poznate velikega kulturnega spora, ki je vzniknil med zagovorniki pravic istospolnih in številnimi verskimi skupinami zaradi občutne grožnje, ki je pretila verskim pravicam, vam lahko zagotovim, da to sedaj postaja ena glavnih problematik. 

    Ker danes to ni več moje področje, v to temo ne bom posegal bolj, kot je potrebno, toda zaskrbljujoče je celo bežno branje tega, kar številni zagovorniki pravic istospolnih pravijo o verskih pravicah. Črnilo glede nedavne odločitve nacionalnega izvršnega svèta ameriških skavtov, da bodo dovolili gejevske skavtske vodje, se je komajda posušilo, ko je kampanja za človekove pravice - ena glavnih skupin zagovornic pravic istospolnih - že rekla, da je to koristen »prvi korak« - češ da ne bodo zadovoljni, dokler se ne bo prisililo tudi vseh cerkva, da bodo v svojih vrstah sprejele gejevske skavtske vodje. Še preden se je pojavilo skavtsko vprašanje, jih je veliko na tisti strani kričalo za odstranitev univerzitetne akreditacije verskim collegem, ki niso izpolnjevati tega, kar je po opredelitvi istospolnih družbeno sprejemljivo. Odprava davčnih oprostitev cerkva pa je druga točka na dnevnem redu, ki se je pojavila nedavno.

    Odgovor Cerkve je bil čudovit model zadržanosti, razsodnosti in krščanskega obnašanja. Čeprav Cerkev ni niti za ped opustila Očetovega načrta za njegove otroke in namena našega življenja na zemlji, vključno s tem, kako naj bi se spolnost izražala, je priznala zakonitosti zahtev istospolnih do pravice do nastanitve, zaposlitve in drugih storitev kakor tiste, ki sem jih omenil. Nadalje, brez javnega poziva Cerkve lanskega januarja na novinarski konferenci za pravično obravnavo tako verskih pravic kot pravic istospolnih Utah ne bi imel zakonov, ki jih ima danes, ki ščitijo pravice obojih.

    Cerkev bo v prihodnje nadalje spodbujala k tovrstnemu ravnovesju. Vsi naši člani tega ne razumejo tako zlahka. So takšni, katerih pogled vsebuje ton, ki smo ga slišali pred veliko leti, in ki verjamejo, da je vsakršna poteza sočutja do istospolnih enaka obsodbi greha, čeprav preprosta nagnjenost sama po sebi ni greh.

    Zdi se, da bi drugi radi Cerkev preoblikovali v to, kar koli že narekuje najnovejša družbena politična konvencija. Posledično je potrebno veliko internega poučevanja o tej temi, zlasti med našimi mladimi in člani s preloma stoletja - torej med mladimi odraslimi. Bratje bodo modro zarisali smer, ki je pripadna nauku Cerkve, pri čemer bodo posnemali Kristusovo vključenost in ljubezen do vseh ljudi.

    Ali imajo člani lahko lastni pogled na to temo in ostanejo zvesti Cerkvi? To vprašanje slišimo pogosto in se pojavlja v številnih različnih scenariji. Ali je član lahko demokrat in dober mormon? Ob tem se nasmehnem, kajti če bi ti člani, ki to vprašajo, lahko odpotovali v nekatere države sveta in srečali zveste člane Cerkve, ki pripadajo komunističnim strankam v njihovi državi, se bojim, da bi odtlej vedno imeli slab krvni pritisk. Ali lahko verjamem v pravice žensk in sem dober mormon? Ali lahko mislim, da bi našim pesmaricam koristil dober pregled? Če včasih mislim, da vsaka minuta naših treh skupnih ur ni docela navdihujoča, ali sem na poti v odpadništvo?

    Ne bi hotel biti žaljiv, ker vem, da so nekatera vprašanja pomembnejša od drugih. Vse, kar vam lahko rečem, je, kako k tej stvari pristopam sam. Cerkev se mi nikoli ni zdela intelektualni prisilni jopič. Imamo izjemno raznoliko članstvo. Čas sem preživel s člani Cerkve na vsaki celini, kjer imamo enote. Eden najbolj navdušujočih vidikov tega, da smo sveti iz poslednjih dni, je, da pripadamo raznoliki, vendar združeni globalni družini. Ker sem Britanec, priznam, da se sem ter tja šalim na račun Francozov - to je nekaj obveznega, kar se dogaja med britanskimi državljani. (Pravzaprav jim še nisem odpustil, ker so se med ameriško revolucionarno vojno postavili na drugo stran.) In seveda se Francozi podobno odzivajo glede Angležev. Toda če sem na letalu in sedim poleg francoskega svetega iz poslednjih dni, čutim takojšno vez. Nacionalne in kulturne razlike izpuhtijo. Veliko več imam skupnega s to osebo kakor z enim od sodržavljanom, ki ni SPD, celo z nekom, ki je mojih let iz mojega domačega kraja ali šole. Kot sveti iz poslednjih dni v trenutku vem, da imava z novim francoskim znancem skupne najpomembnejše bistvene vrednote in izkušnje in da imava iste splošne težnje v tem in naslednjem življenju Zadovoljen sem nad gotovostjo, da kot sveti iz poslednjih dni dejansko nismo več tujci, temveč sodržavljani v kraljestvu, ki seže čez vse državne meje in kulture.

    Ali bi rad poskrbel, da da bi moj francoski sopotnik na sosednjem sedežu natanko soglašal z mojimi pogledi glede vsake podrobnosti razlage, kako živeti njegovo življenje? Ali vztrajam, da morava biti oba na točno isti točki najinega duhovnega potovanja? Ali pa, kakor Gospod, dopuščam prostor za osebno razlago, rast in razumevanje?

    Šele ko moj prijatelj začne vztrajati, da vse razložim na ta način, ali da predlaga, da Bratje člane zavajajo, ali da se ima za več kot za mojega prijatelja, bolj za nepovabljenega učitelja, me bo morda skrbelo njegovo prepričanje. Če mi pove o teh blogih in javnih demonstracijah, da bi dokazal, da se bratje motijo, in odvrača nasvet, bi morda pričakoval, da bodo cerkveni voditelji nasprotovali takšnemu vplivu, čeprav raje ne bi. Če se prijaznost in blago pregovarjanje in nehlinjena ljubezen izkažejo za neuspešne, bi se bal za njegovo večno prihodnost. Vendar mu ne bi odrekel pravice, da verjame v nekaj drugega. Čeprav mi je raznolikost v Cerkvi všeč, ne verjamem, da raznolikost navsezadnje potepta enotnost. Bog je rekel, da nismo njegovi, če nismo enotni.

    Zagotovo vem, da Prvo predsedstvo in dvanajsteri ne narekujejo izida disciplinskih svetov in se premišljeno temu izogibajo. Prvo predsedstvo kot sodišče zadnjega priziva tega ne more storiti. Ostati morajo neodvisni. Politika Cerkve je, da so odločitve na škofih in kolskih predsednikih, tako glede tega, ali bodo takšne svete sklicali in kakšen bi utegnil biti izid. Seveda se kolski predsedniki lahko posvetujejo s področnimi sedemdeseterimi po svoji duhovniški liniji glede nasveta v zvezi s postopkom, ne pa glede odločitev in izidov.

    Nedavno so se pojavile domneve, da disciplinski svèti, oziroma povabila na pogovor s škofom, sovpadajo in je zatorej videti, da so vodeni s sedeža. Vendar temu ni tako in obstaja preprosta, verjetna razlaga, za katero ni potrebne mentalne vaje, da bi jo razumeli. Generalni voditelji - vključno z vsemi zbori sedemdeseterih - na cerkveni sedež pridejo vsakih šest mesecev na usposabljanje tik pred generalno konferenco. Z leti ta usposabljanja pokrivajo široko paleto raznolikih tem. Če je ena od teh tem, kako v skladu s cerkvenimi postopki izpeljati disciplinske svète - kakor je bila nedavno - ni presenetljivo, da se nekateri voditelji, ko se usposabljanje nadaljuje vse do kolske in oddelčne ravni, morda čutijo bolje pripravljeni za srečanje s člani, ki nemara potrebujejo svetovanje.  To se zlasti lahko zgodi takrat, ko nekateri člani javno vodijo kampanjo za spremembe v nasprotju s cerkveno politiko oziroma naukom. Iskreno rečeno, ne vem, ali se je takšno svetovanje kaj povečalo, in če se je, ali sem pravilno prepoznal vzrok. Toda iskanje zarote za vsakim namigom po spremembi ni zdravo in je redko točno.

    Obljubil sem nekaj besed o bolj poglobljenih razpravah na LDS.org, ki nagovarjajo teme, ki nekaterim članom pomenijo izziv. Iskreno povedano, o teh nimam kaj veliko povedati. Povratne informacije, ki so prišle na LDS.org, dajo predpostavljati, da so nekateri člani čutili, da bi se morale razprave pojaviti na vidnejšem mestu in da bi jih bilo treba dati v glavno napoved. Drugi člani mislijo, da dobijo več pozornosti, kot jo zaslužijo. Na sploh mislim, da je nekaj resnice v trditvi, da bi morali biti bolj vidne od začetka, toda ni tako preprosto. Nekateri so zagotovo dobili precejšnjo novinarsko pozornost, ko so bili objavljeni. Tisti, ki pobliže spremljajo dogajanja Cerkve, bodo videli vse večji poudarek na preučevanju in učenju doma, spoštovanju nedelje, ki takšno učenje vnaša v naša vsakdanja življenja, in vse bolj prilagodljiv učni načrt, ki se glede vsebine in podpore opira na številne vire - vključno na te razprave. Namen cerkvenih voditeljev je, da bi bile te razprave na LDS.org prebrane več kot enkrat, temveč da bi njihova vsebina in načela našla pot v širšo tapiserijo učenja, zlasti za naše mlade. 

    Objavi teh razprav je sledilo veliko debat, vključno glede določitve njihovih dolžin. Na neki točki se je premišljevalo o razpravah, dolgih petdeset strani ali več, in nekatere so imele obsežne opombe. Toda priznali smo, da se bo le malo navadnih članov prebilo skozi tako zahtevno delo, z izjemo učenjakov, ki tematiko problematike že poznajo. Premislili smo o alternativi - o kratkem komentarju, dolgem dve ali tri strani, toda zdelo se nam je, da je to neustrezno in da ne bo izpolnjevalo glavnih kriterijev razvidnosti. Rezultat teh namer je to, kar imate trenutno na LDS.org, in na splošno so bili ti eseji dobro sprejeti.  Čeprav so prvotne osnutke pripravili visoko usposobljeni učenjaki SPD, jih je podrobno pregledalo osebje za cerkveno zgodovino in drugi učenjaki. Njihovemu pregledu je sledilo branje dvanajsterih glede točnosti in usklajenosti, preden jih je odobrilo Prvo predsedstvo. 

    Sedaj pa mi dovolite, da zaključim, nato pa bomo odgovorili na nekaj vprašanj. Prej sem omenil pomembnost tega, da nismo preveč obrambni. Upam, da danes nisem bil slišati preveč zaščitniški. Morda vas bo to malo presenetilo, ker prihaja od nekoga, ki dela na oddelku za stike z javnostmi, ampak na koncu bi vam rad povedal še nekaj.

    Starešina Neal A. Maxwell, prav tako nekdanji predsednik odbora za stike z javnostmi, je včasih govoril o tem, kar je imenoval »osrednja dilema oddelka za stike z javnostmi«. Ali dovolimo, da naša luč sveti, tako da ljudje lahko vidijo naša dobra dela, ali pa je to bolj podobno darovanju pred ljudmi zaradi hvale sveta?

    Danes imamo še dodatno dilemo. Osnovno delo oddelka za stike z javnostmi je razvijanje odnosov z oblikovalci javnega mnenja, katerih vpliv lahko bodisi pripomore uresničevanju poslanstva Cerkve ali ga zavira. S tem ciljem lahko v družbi naredimo veliko dobrega. Vodi do takšnih stvari, kakor je sodelovanje z drugimi cerkvami, s političnimi voditelji vseh vrst, z voditelji skupnosti istospolnih in drugimi voditelji v skupnosti ter številnimi drugimi.

    Obenem pa je Cerkev že od nekdaj v bistvu v opoziciji splošne kulturne norme, kar pomeni, da se je pogosto umaknila pred družbenimi konvencijami in ustanovila institucije. Jezus je veliko govoril o ovcah, vendar nikoli ni ravnal kot ena od njih. Izzval je družbena merila, povezana z ljudmi, ki jih je vljudna družba zavračala, in osebe v ozadju javnega življenja soočal, ko so se obnašali hinavsko. Tudi apostoli so neustrašno vedno znova izzvali shod, zato da bi poučevali resnice.

    Kako torej uskladimo ti dve, na videz tekmujoči načeli razvijanja odnosov v posvetnem svetu s tistimi izven Cerkve, ki stvari vidijo drugače, vendar zavračajo posvetnost in nepripadnost organizirani veri?

    Odgovor na ta in druga težka vprašanja je v tem, da v vseh okoliščinah sledimo Jezusu Kristusu. To je naše osnovno naročilo, naša osnovna smernica. Naša Cerkev nosi Odrešenikovo ime. To je njegova Cerkev. Nauki so njegovi in svoja življenja poskušamo oblikovati po tem, kar je učil. Naša sporočila Cerkve morajo zatorej vedno biti oblikovana s tem v mislih, ravnanja Cerkve pa morajo vedno biti v skladu s tem, kar reče. Pri vsaki odločitvi, ki jo sklenemo, in pri vsakem priporočilu, ki ga izdamo, poskušamo imeti to v mislih. Kaj bi naredil Odrešenik? Zlasti tisti, povezani z FairMormon, so dolžni uporabljati takšne besede, s katerimi bi se poistovetil Odrešenik, in se izogibati polemičnim, soočenjskim taktikam. Prepoznali smo šest preprostih načel, ki bolj kot branijo, zagovarjajo to, za čemer stojimo. To so:

    1. Verujemo v Boga, si prizadevamo živeti po načelih evangelija Jezusa Kristusa in sprejeti Božji načrt za njegove otroke, ki v naša življenja in življenja drugih prinaša radost.

    2. Smo močni podporniki družine, zagovorniki močnih, trajnih zakonskih zvez in rojevanja otrok ter vzgajanja dobro izobraženih otrok z visokimi moralnimi merili.

    3. Cenimo in zagovarjamo svobodo, vključno z versko svobodo, spoštujemo svobodno voljo posameznikov in moralne odločitve, svobodo do čaščenja in svobodo, da svojo vero oznanjamo.

    4. Imamo in skušamo živeti po močnih moralnih merilih, vključno s osebno poštenostjo in zaupanjem ter drugimi krščanskimi lastnostmi.

    5. Služimo drugim, vključno tistim v svoji veri in tistim, ki niso naše vere. Dobrotljivost, ali ljubezen do bližnjih, je vir radosti.

    6. Zaradi odkupne daritve evangelija si prizadevamo pokazati, da se življenja lahko spremenijo na bolje. O tem mislimo v smislu vere, kesanja in odkupne daritve.

    Takšne so problematike in izzivi, s katerimi se soočamo dandanes. Hvala, ker ste prisluhnili. V imenu Jezusa Kristusa.