Darovi božiča

    Darovi božiča
    starešina Gary B. Sabin
    Starešina Gary B. Sabin Prvi svetovalec v evropskem področnem predsedstvu

    Ko sva bila s sestro Sabin mladoporočena študenta, sva v Provu v Utahu najela majhno podstrešno stanovanje. Neverjetno je bilo, da je bil del najemne pogodbe ta, da s stanovanjem dobiva najemodajalčevo psičko Helgo. Videti je bilo, da je bilo v tistem življenjskem obdobju najino glavno imetje izposojen pes! Opazil pa sem, da je žena Valerie na steno previdno obesila majhno ploščo, na kateri so bile napisane besede Ralpha Walda Emersona: »Prstani in dragulji niso darovi, pač pa opravičila za darove; edini pravi dar je dar samega sebe.«

    Ta resnica je ponazorjena v pesmi »The Vision of Sir Launfal«. To je zgodba o odločnem vitezu, ki se je podal na pot, da bi našel sveti gral oziroma čašo, iz katere naj bi med zadnjo večerjo pil Kristus. Ko je gospod Launfal odhajal, je pri grajskih vratih nepremišljeno beraču vrgel kovanec.

    Leta so minevala in gospod Launfal se je naposled vrnil domov, iztrošen od svojega iskanja. Ko se je približal grajskim vratom, je ponovno videl gobavca prositi miloščine. Tokrat se je gospod Launfal ustavil, da je pomoči potrebni duši ponudil skorjo kruha in požirek vode iz svoje stare čaše. Besede pesmi razkrijejo, kaj je sledilo:

    »Svoje življenje si zapravil za sveti gral,

    glej, tukaj je - ta čaša, ki si jo zame

    sedaj napolnil iz potočka,

    ta skorja je moje telo, nalomljeno zate,

    ta voda kri njega, ki je umrl na drevesu.

    Sveta večerja se zares ohranja

    v vsem, kar delimo z drugim v stiski -

    ne to, kar damo, temveč, kar delimo -

    kajti dar brez dajalca je prazen.

    Tisti, ki se dá skupaj z miloščino, nahrani tri:

    sebe, lačnega bližnjega in mene.« [1]

     

    Launfalova stara čaša, posvečena z njegovim pozornim služenjem, se je spremenila v sveti gral, ki ga je iskal vse življenje.

    V svojem iskanju sreče pogosto gledamo predaleč. Resnično ga lahko najdemo le s služenjem drugim; je potovanje, ki se začne med stenami našega doma. Odrešenik je razodel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.[2]

    The Mansion, Henry Van Dyke, pove zgodbo o Johnu Weightmanu, ki je vse življenje sebi postavljal spomenike. Neke noči je sanjal, da je umrl in potoval v celestialno mesto, da bi prejel dvorec glede na svoj zaklad, nabran v nebesih. Ko je John izvedel za majhen prostor, ki je bil namenjen njemu, je zastokal: »Toda kako mi je v življenju tako grozno spodletelo? Kaj je tisto, kar tukaj šteje?«

    Zvonki glas mu je odgovoril: »Le tisto, kar je zares dáno, /…/ tisto dobro, kar naredimo z ljubeznijo /…/ tisti načrti, v katerih je blaginja drugih glavna misel. /…/ Le tisti darovi, v katerih dajalec pozabi nase[3]

    Dar samega sebe je neprecenljivi dar ljubezni, ki se ironično veča, ko ga podarimo. Morda je to tisto, kar je imel Odrešenik v mislih, ko je rekel: »Kdor pa izgubi svoje življenje, zaradi mene, ga bo našel.«[4]

    Da bi se v tem posebnem času leta spomnili največjega daru, ki smo ga vsi prejeli od nebeškega Očeta: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.«[5] Dar našega Očeta je izpolnil Sinov požrtvovalni dar samega sebe, ko je za vsakega od nas pripravil pot, da se vrnemo domov. Ti nesebični darovi so pravi božični darovi.

    Predsednik Monson ljubeče vodi naše dajanje: »Lahko razveselimo druge, izrečemo prijazne besede, obdarujemo, opravljamo dobra dela, in rešujmo duše.«[6]

    [1] The Vision of Sir Launfal, James Russell Lowell, 1819-1891.

    [2] Mt 25:40.

    [3] The Mansion, Henry Van Dyke, 1852-1933.

    [4]  Mt 16:25.

    [5] Jn 3:16.

    [6] Pojdimo reševat. Življenjepis Thomasa S. Monsona.