Preskoči glavno navigacijo

Iskanje skupnega moralnega okvira

Iskanje skupnega moralnega okvira

8. DECEMBER 2016

ISKANJE SKUPNEGA MORALNEGA OKVIRA

»Vera nima monopola nad moralnimi dejanji, toda stoletja verskih prepričanj, vključno z institucionalno cerkvijo – ali prihajanjem v sinagoge ali mošeje – so prevladujoča pri oblikovanju našega dojemanja tega, kaj je prav in narobe.« – Jeffrey R. Holland[1]

Ali družba raznolikih verskih, političnih in filozofskih mnenj lahko soglaša glede temeljev tega, kaj je prav in kaj narobe? Do takšne ali drugačne mere je to izziv civilizacije, in če hočemo, da deluje, moramo živeti po nekakšnem dogovoru. Zemlja, ki je pod nami, določa, kaj bo raslo na površju.

Nedavni članek o programiranju avtomobila, ki vozi sam, tako da bi v nesrečah sam sprejemal moralne odločitve, se konča z naslednjim vprašanjem: »Ali stroj lahko naučite, kako naj naredi, kar je prav?« Avtor odgovarja: »Prvič, najprej bi se glede tega morali zediniti ljudje.«[2]

Ta komentar ne kaže le tega, da imamo v naših izkustvih globoko vtisnjen občutek za moralno, vendar tudi, da je moralno soglasje v pluralni družbi težko doseči. Bodisi v situacijah, opisanih v članku – ali naj v nesreči žrtvujem sebe ali pešce – bodisi pri drugih pomembnih odločitvah, se predstave tega, kaj je prav in narobe, močno razlikujejo.

Neki časopisni naslov raziskovalnega središča v mestu Pew iz leta 2014 sprašuje: »Kaj je moralno sprejemljivo? To je odvisno od tega, kje na svetu živite.« Čeprav jih veliko soglaša, da je prešuštvo moralno zgrešeno, na primer, jih manj verjame, da je ločitev nesprejemljiva. In čeprav večina na igre na srečo gleda kot na nekaj slabega, jih ima manj isti pogled na uživanje alkohola. Takšna različnost moralnih mnenj je neizogibna.

Te in druge zadeve, naštete v poročilu Pew, so zapletene, v njihovem samem bistvu pa so vplivi posameznih družin in družb. V vsej tej raznolikosti človeških izkušenj se družbe vendarle ravnajo po osnovnem moralnem temelju. V takšnih zadevah, kot je vrednost posameznika, skrb za šibke med nami in izpolnjevanje dolžnosti do družine in skupnosti, se zanašamo na vire, višje od človeškega razuma.

Izsledimo globoke korenine

Rabin Jonathan Sacks je dejal: »V razpravi, kjer ni skupnih meril, zmaga najglasnejše mnenje.« Pri odločanju o pravilnem in napačnem gre za več kot izkazovanje moči – gre za blaginjo posameznikov in skupno dobro. Tako nadaljuje: »Če ni moralne resnice, ni zmage. Iskanje resnice se prelevi v moč volje.«[3] To je tisto, zaradi česar je ta okvir obči: ker pomaga šibkim in močnim, tihim in glasnim, manjšinam in večinam.

Najsi gre za dediščino verskih naukov, najsi za utemeljitev s praktičnimi izkušnjami ali za oboje, imajo vse družbe nekakšno moralno osnovo. In v pluralnem svetu – v takšnem, v katerem veliko različnih ideologij, etničnosti in svetovnih pogledov obstaja druga ob drugem – nam ne preostane dosti drugega, kakor da te različne vire uporabimo, ko si prizadevamo spodbujati dobro.

Poiščite rodovnik našega moralnega razumevanja in v koreninah boste našli religijo. Posvetna zgodovinarja Will in Ariel Durant sta zapisala: »V zgodovini pred našim časom ni vidnega primera, ko bi družba uspešno ohranjala moralno življenje brez pomoči religije.«[4] Nadškof Cardinal Donald Wuerl iz Washingtona D.C. precej podobno pravi o naši judovsko-krščanski veroizpovedi. Čeprav je to nemara nepriljubljena možnost za tiste, ki niso verni, pravi, da pri izražanju človekove veroizpovedi »družbi ne bi smeli vsiljevati vrednot, temveč jo raje spomniti na njeno zapuščino dolgo sprejetih, moralnih načel in obveze, da brani osnovne človekove pravice.«

Kot je rekel apostol svetih iz poslednjih dni, starešina Quentin L. Cook, da so te vrednote povezane z razvojem človeškega dostojanstva in svobode. V nagovoru o spoštovanju verske dediščine pokaže na takšne stvari, kot je objava Svetega pisma kralja Jakoba v letih 1600, prodajna dostopnost svetih spisov množicam, verska strpnost, državljanske svoboščine in znanstveni dosežki, vključno s komunikacijsko revolucijo in napredkom v medicini – vse to so primeri »temeljev naše judovsko-krščanske dediščine, [ki] blagoslavlja ljudi po vsem svetu«.

Iskanje izven sebe

Judovsko-krščanske vrednote ne dajejo očitnih odgovorov na vsako moralno dilemo. Do njih ne moremo biti ravnodušni, kajti to bi bilo, kot pravi rabin Sacks, kakor če bi pretrgali »vrvi, ki [našo] moralnost pritrjujejo k nečemu višjemu«. Ker verni ljudje verjamejo, da takšne vrednote prihajajo od Boga, niso odvisni od spremenljivih okoliščin. Ne le da je bila njihova trpežnost preverjena skozi tisočletja, temveč njihov pomen tiči »izven sistema«[5] bežne narave družbe.

Raznolika kultura navsezadnje ne more uspevati na moralah posameznikov – zamisel, ki je tako nepredstavljiva, pravi rabin Sacks, kot »zasebni jezik, ki ga razume le en sam človek«.[6] V družbi, v kateri se posameznikovo avtonomijo opredeljuje kot največje dobro, je vse odvisno od posameznika. Francoski mislec Alexi de Tocqueville je to samotno iskanje opisal takole: »Če bi se vsak potrudil ubesediti vsa svoja mnenja in če bi sledil resnici v samoti po poteh, ki bi si jih utrl le sam, ni verjetno, da bi se v skupnem prepričanju združilo veliko število ljudi.« In v takšnem položaju ljudje vseeno obstajajo, »družba kot taka pa ne«.[7]

Z besedami krščanskega pisatelja R. R. Rena ta stabilnost, zakoreninjena v smislu, da ima nadzor nekaj večjega od nas, »ljudem pomaga, da imajo srečno življenje s smislom«, in nam daje kulturno dediščino, ki je manj po vzorcu nezasidranih individualnih jadrnic, ki so svobodno namenjene proti lastnim ciljem, in bolj v smislu stalnih, vendar varnih »vlakov, [ki] vozijo po ustaljenih voznih redih«.[8]

Morda ne soglašamo z vsemi specifikami splošnega moralnega kodeksa - nekaj, kar ni niti mogoče – niti želeno – vendar je v našem interesu, da dosežemo soglasje o ključnih vprašanjih. Moralnost navsezadnje ni nekaj, kar bi določil kdo od nas, »temveč je to tisto, kar skupino ohranja skupaj«.[9]



ISKANJE SKUPNEGA MORALNEGA OKVIRA















Izsledimo globoke korenine











Iskanje izven sebe










[1] Jeffrey R. Holland, Bound by Loving Ties, duhovne minute na BYU, 16. avg. 2016.

[2] Jim Kerstetter, When Machines Will Need Morals, New York Times, 24. jun. 2016.

[3] Rabbi Jonathan Sacks, The Home We Build Together, 41, 47.

[4] Will and Ariel Durant, The Lessons of History (1996), 51.

[5] Rabbi Jonathan Sacks, The Great Partnership, 2.

[6] Rabbi Jonathan Sacks, The Home We Build Together, 143.

[7] Alexis De Tocqueville, Democracy in America, prevod in priredba v angl. Harvey C. Mansfield in Delba Winthrop (2000), 407.

[8] R. R. Reno, Politics of Vulnerability, First Things, okt. 2016, 6.

[9] Rabbi Jonathan Sacks, The Home We Build Together, 143.