Obisk templja v Kijevu

    družina Fidler pred templjem v Kijevu

    Ko stopim v tempelj, občutim mir, moja bremena in skrbi niso več tako težka. Čutim, kot bi na življenje pogledala z drugega zornega kota. Rada grem v tempelj, vlije mi moč, ko sem slabotna, žalostna in malodušna. Nikjer na svetu ne morem razmišljati, moliti in občutiti Svetega Duha tako močno kot v templju. To je kraj, kjer se lahko učim od Boga in o Božjem načrtu za moje življenje.

    To poletje smo z možem in sinovoma odpotovali v Kijev v Ukrajino. Vedeli smo, da je v Kijevu tempelj in odločili smo se, da ga obiščemo. Peljali smo se po avtocesti in navigacijski sistem nam je sporočil, da se mu približujemo. Morali smo zaviti in nenadoma smo v daljavi zagledali tempelj. Še vedno je bil majhen, a v primerjavi z okoliškimi sivimi stavbami je izstopal. Opazovali smo, kako je z vsakim prevoženim metrom počasi postajal vse večji. Bil je veličasten. Ko se pelješ po tej poti, ne moreš zgrešiti templja. Bil je kot svetilnik. Tempelj je v vseh pogledih svetilnik. V njem prejmemo odgovore o pomenu življenja, vodi nas nazaj k Bogu, našemu nebeškemu Očetu. Če se v življenju osredotočim na to, da stopim v tempelj, potem trdo delam, da sem kar najboljša in storim vse, kar je treba, da lahko vstopim v tempelj.

    Vsakokrat, ko je zgrajen nov tempelj, se veselim in želim vse povabiti, da gredo, ga obiščejo in občutijo posebnega duha, ki vlada v templju.