Odpuščanje zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa

    slika

    Kot člani Cerkve si prizadevamo, da bi nam bilo dobro ne samo telesno temveč tudi duhovno.

    Ena najpomembnejših stvari, za katere si prizadevamo, je, da bi imeli mir, in najboljši način, da to dosežemo je, da najdemo notranji mir. Odrešenik je rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«[1]

    Na žalost zlahka izgubimo ta notranji mir, predvsem zaradi življenjskega sloga sodobnega sveta, v katerem živimo, ki postaja vse bolj agresiven. Ta agresivnost na različne načine prihaja celo v naše domove, mi pa začenjamo verjeti, da je takšno življenje nekaj običajnega. Ena od izjav, ki jo vedno pogosteje slišim reči, je: »Odpustim, a ne pozabim,« in celo: »Plačal boš za to, kar si storil.«

    Odpuščanje je vrlina, ki jo moramo vsi razviti in ohranjati. Predsednik Gordon B. Hinckley je ob neki priložnosti rekel: »Mislim, da je to morda največja vrlina na zemlji in nedvomno najpotrebnejša. Toliko neprijaznosti je in zlorab, nestrpnosti in sovraštva. Obstaja velika potreba po kesanju in odpuščanju.«[2] To je pomembno načelo, ki je poudarjeno v svetih spisih, tako starodavnih kot sodobnih.

    Odpuščanje in kesanje vedno sodita skupaj; ne moremo se pokesati brez odpuščanja in ne moremo odpustiti brez kesanja.

    starešina Saulo G. Franco
    starešina Saulo G. Franco Španija področni sedemdeseteri

    Primerjajmo odpuščanje s pikom kače. Ko vas nekdo užali ali prizadene, je kot bi vas pičila kača, kar nam pogosto lahko povzroči resne poškodbe, zaradi česar je zdravljenje dolgotrajno in povzroči veliko bolečine; vendar se kot vsaka rana sčasoma zaceli in pozdravi. Včasih nas lahko pičijo strupene kače in v nas pustijo strup. Enako velja za zamere, sovraštvo, željo po maščevanju in iskanje pravice: Polastijo se našega srca in, kot je v primeru strupa, rane ne moremo pozdraviti. Odpuščanje je protistrup, ki zaceli tiste rane, ki jih je povzročil strup; brez odpuščanja je nemogoče ozdraveti. Ne delajmo tako kot veliko Izraelcev, ki so jih pičile ognjene kače.[3] Lahko bi ozdraveli, če bi pogledali bronasto kačo, ki jo je po Gospodovi zapovedi naredil Mojzes, ki je predstavljala Odrešenika in njegovo odkupno daritev. Vendar se to ni zgodilo in so umrli.[4]

    Odrešenik in njegova odkupna daritev sta edini način, da ugotovimo, kako odpustiti; ni drugega načina za odpuščanje v težkih situacijah. Odkupna daritev je protistrup, ki lahko zaceli in zapre vsako rano, tudi najhujše, za katere se zdi, da ni zdravila. Moč odkupne daritve ni spontana; včasih jo je težko uporabiti in to zahteva veliko truda, vendar je na voljo vsakomur, ki jo hoče. Gospod nas je v sodobnem razodetju učil tole:

     »Zatorej vam pravim, da bi morali drug drugemu odpustiti, kajti ta, ki svojemu bratu ne odpusti prestopkov, je pred Gospodom obsojen, kajti v njem ostaja večji greh. Jaz, Gospod, bom odpustil, komur bom odpustil, od vas pa se zahteva, da odpustite vsem ljudem.«[5]

    Odpuščanje v zakonu je ključno za doseganje večne zakonske zveze za večnost. Vidim veliko parov, ki drug drugemu ne odpuščata majhnih stvari in kopičita strup zamer in sovraštva; ko pa pride do prepira, povesta vse, kar se je sčasoma nakopičilo, in odnos je resno ogrožen. Vidim, da nekateri pari, katerih medsebojna toleranca je zelo majhna, ne prenesejo najmanjših napak in dobesedno sprožijo »vihar v žlici vode«. Prav v krogu družine moramo najbolj vaditi odpuščanje in se spominjati, da brez odpuščanja ni povzdignjenja.
    Nazadnje, odpuščanje je neposredno povezano z dobrotljivostjo, kot je rekel prerok Moroni:

    »Dobrotljivost pa je čista Kristusova ljubezen in traja vekomaj; in kdor jo bo poslednji dan posedoval, bo zanj dobro. Zatorej, moji ljubljeni bratje, molite k Očetu z vso srčno vnemo, da vas bo lahko navdala ta ljubezen, ki jo je podelil vsem pravim privržencem njegovega Sina, Jezusa Kristusa; da boste postali Božji sinovi; da bomo, ko se bo prikazal, kakor je on; kajti videli ga bomo takšnega, kakršen je /…/«[6]

    Molim, da bi bili vedno zmožni razviti odpuščanje v svojem življenju; če bomo, bomo bolj podobni Odrešeniku in bomo postali njegovi pravi učenci.

     


    [1] Jn 14:27

    [2] Odpuščanje, Generalna konferenca, oktober 2005

    [3] 4 Mz 21:5-9

    [4]Al 33: 20

    [5] NaZ 64:9-10

    [6] Mor 7:47-48