Osrednje misli z zasedanja NAACP

    Osrednje misli z zasedanja NAACP

    Predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Russell M. Nelson je 21. julija v Detroitu v Michiganu na vsakoletnem zasedanju Mednarodne zveze za spodbujanje enakopravnosti temnopoltih (NAACP) zbrane naslovil z naslednjimi besedami.

    Moji dragi prijatelji, hvaležen sem, ker ste me povabili, naj se vam pridružim. NAACP se že več kot stoletje posveča prizadevanjem za boljše življenje ljudi in osveščanju družbe. Veliko ste naredili, da bi obvarovali in dvignili neštete posameznike. Vaše plemenite ideje so resnično navdihujoče!

    Lani so voditelji NAACP – s predsednikom Leonom Russellom na čelu in člani nacionalnega odbora – prišli v Salt Lake City. S svetovalcema – predsedstvom Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni – smo imeli privilegij, da smo se z njimi sestali. Naš skupni čas je zaznamovalo vzajemno spoštovanje in želja, da bi sklenili roke, da bi videli, ali lahko gradimo na tem, kar delamo dobro, in s skupnimi močmi pomagamo več ljudem.

    Po sestanku sem na novinarski konferenci pojasnil, da je temeljni nauk in iskreno prepričanje naše veroizpovedi, da so vsi ljudje Božji otroci. Resnično verjamemo, da smo bratje in sestre – vsi spadamo v božansko družino.

    S predsednikom Derrickom Johnsonom sva na novinarski konferenci vse ljudi, organizacije in vladne enote prosila, naj si še bolj vljudno prizadevajo za odpravo vsakršnih predsodkov in naj se osredotočajo na skupne pomembne interese.

    predsednik Russell M. Nelson

    Povedano preprosto, prizadevamo si postavljati mostove sodelovanja namesto zidov ločevanja.

    Kakor je zapisano v Mormonovi knjigi (ki jo poleg Svetega pisma pojmujemo kot dodatne svete spise), nam Odrešenik vsem kliče, »naj [pridemo] k njemu in [bomo] deležni njegove dobrote; in nikomur ne odreče, ki pride k njemu, črncu in belcu, zasužnjenemu in svobodnemu, moškemu in ženski; /…/ in Bogu so vsi enaki, tako Judje kot drugi narodi« (2 Nefi 26:33).

    Naj ponovim zadnjo poved: »Bogu so vsi enaki.« Vi, ki ste se zbrali tukaj, si prizadevate, da bi ta nebeška resnica postala zemeljska stvarnost. Za to vam čestitam. Vendar se vsi zavedamo, da kot družba in država še nismo dosegli sloge in vzajemnega spoštovanja, ki bi vsakemu moškemu in ženski ter vsakemu fantu in dekletu omogočalo, da bi iz sebe naredil kar največ.

    Zdravilo za to, kar nas muči, je predpisal veliki zdravitelj Jezus Kristus. Ko je posmehljivi farizej Odrešenika izzval, naj navede največjo zapoved postave, je bil odgovor slednjega nadvse nepozaben in kratek. Iz njega je vela resnica, ki vodo v večno življenje. Najprej nam je naročil, naj z vsem srcem ljubimo Boga, potem pa bližnjega kakor samega sebe. (Gl. Matej 22:35–39.)

    Vaš predsednik Derrick Johnson je nedavno nazorno pokazal drugo največjo zapoved. Ko je v imenu NAACP prevzemal priznanje za služenje skupnosti, ki ga je podelila svetovna mreža podjetnikov Univerze Brighama Younga, je potrdil, da so ga vprašali, zakaj sprejema priznanje članov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Kaj je odgovoril? »Ker so to naši bližnji.«

    predsednik Russell M. Nelson

    To je bil globok odgovor.

    Vsi smo povezani in Bog nam je dal odgovornost, da ljudem okrog sebe omogočimo boljše življenje. Ni treba, da smo enaki ali da smo videti enako, da bi druge imeli radi. Zato nam niti ni treba soglašati. Če imamo še kaj upanja, da bomo spet prejeli naklonjenost in občutek za človečnost, po čemer hrepenimo, se mora slednje začeti pri vsakem od nas, pri vsakem posebej.

    Vpliv prav takšnega človeka vidim v svojem domačem Salt Lake Cityju v Utahu. Prečastiti France Davis, ki je že 45 let pastor Kalvarijske misijonarske baptistične cerkve, je služenju posvetil življenje. Ker je dejaven v gibanju za državljanske pravice, se je leta 1963 udeležil pohoda v Washington, D.C., leta 1965 pa pohoda iz Selme v Montgomery. Njegovo tiho dostojanstvo in neumorno zagovarjanje enotnosti sta močno obogatila raznolikost naše skupnosti. Pred veliko leti sem imel privilegij prečastitega Davisa gostiti na nastopu Tabernakeljskega zbora na Tempeljskem trgu. Torej, silno smo ponosni na Tabernakeljski zbor, kateremu je priznanje izkazal dobesedno ves svet. Ko se je koncert zaključil, sem prečastitega Davisa vprašal, kaj si misli o programu. »Bil je zelo dober,« je dejal ljubeznivo, »vendar mu je manjkala duša. Če hočete v glasbi občutiti dušo, morate priti v mojo cerkev.«

    In tako sva z ženo to naredila. Imel je prav. Energija v Kalvarijski baptistični cerkvi je bila osupljiva. Čeprav je najin okus za glasbo nekoliko drugačen, verjamem, da on in njegova cerkev otipljivo bogatita naše mesto.

    predsednik Russell M. Nelson

    Resnična skupnost se začne prav s takšnimi odnosi, če ljubimo bližnje, če drug drugega spoštujemo in drug drugemu služimo. To je duh, ki veje iz sodelovanja med NAACP in Cerkvijo Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

    Kot verjetno veste, se odnosi med tema entitetama niso začeli z lanskoletnimi sestanki v Salt Lake Cityju. Derrick Johnson se je leto prej sestal z mojim ekleziastičnim kolegom starešino Jeffreyem R. Hollandom iz zbora dvanajstih apostolov. Bila sta v Jacksonu v Misisipiju, kjer sta obiskala dom umorjenega junaka za državljanske pravice Medgarja Eversa. Medgar Evers je resnični domoljub. Umrl je v borbi za svobodo.

    Predsednik Johnson in starešina Holland sta v zgradbi NAACP, ki se nahaja v zgradbi, kjer je Evers nekoč delal za NAACP kot uslužbenec na terenu, stala skupaj in govorila. Po tistem prvotnem obisku v Misisipiju so začeli izvajati načrt za prenovo pisarne Medgarja Eversa, da bi nadaljevali njegovo pomembno zapuščino.

    Člani NAACP so kmalu skupaj s člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni obnavljali stene, polagali talne obloge in poskrbeli za druge izboljšave.

    Leta 1963 so žalujoči smrt Medgarja Eversa počastili z naslednjimi besedami iz Prvega Janezovega evangelija 4:20: »Če kdo pravi: ‘Ljubim Boga,’ pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl.«

    Prva velika zapoved – ljubite svojega Boga – se neizogibno navezuje na drugo veliko zapoved, naj ljubimo bližnje. Skupaj lahko tako ljubimo vse Božje otroke – naše brate in sestre.

    Kot predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni molim, da bomo drug drugega vse bolj nazivali dragi prijatelji. Po najboljših močeh še naprej poosebljajmo dve največji zapovedi – naj ljubimo Boga in naj ljubimo vsakega njegovega otroka. Z roko v roki in z ramo ob rami si po najboljših močeh prizadevajmo dvigovati brate in sestre vsepovsod. Ta svet nikoli več ne bo isti. Moji dragi prijatelji, hvala vam.