Preskoči glavno navigacijo

Pridite, poglejte in začutite

Pridite, poglejte in začutite
Sporočilo področnega vodstva

starešina Wolfgang Pilz, Nemčija
področni sedemdeseteri


področni sedemdeseteri

Šestdeseta leta so Cerkev v Evropi zaznamovala z značilnimi spremembami in novo rastjo. V Evropo je bil poklican Ezra Taft Benson iz zbora dvanajstih apostolov, kasneje predsednik Cerkve, da bi tukaj v Frankfurtu predsedoval evropskemu misijonskemu področju. Pod njegovim vodstvom so se začele pobude, da bi Cerkev v državah srednje Evrope postala bolj prepoznavna, zlasti v Nemčiji, ki jo je uničenje druge svetovne vojne najbolj prizadelo. V Nemčiji je veliko enot izgubilo svoje zgradbe in so se zdaj sestajali v stanovanjskih blokih ali v preprostih barakah.

V mojem domačem kraju smo se sestajali v poslovni zgradbi v središču mesta, kjer je bila trgovina s čevlji, zobna ordinacija, v prvem nadstropju pa stanovanje lastnika zgradbe.

Neka neprijetna izkušnja iz otroštva se mi je do dandanes globoko vtisnila v spomin. Neki deček iz Osnovne je imel težave s ključavnico na vhodnih vratih in se je očitno zaskočila. Ko so člani oddelka sedeli na zakramentnem sestanku, je lastnik zgradbe naenkrat prirohnel na mirni sestanek in na nas stresal jezne kletvice in grožnje. Po tistem nič več ni bilo kakor prej. Občutek varnosti in zaščite je izpuhtel. 

Kmalu za tem je predsednik Benson obiskal oddelek v Darmstadtu in oznanil, da bo zgrajena naša lastna zgradba. 

Za skupino desetih mladih družin in nekaj starejših zvestih vdov je bil velik izziv, da so sami prispevali del potrebnih sredstev in [zgradbo] naposled postavili sami.

Sledila so tri leta intenzivnega skupnega dela za izgradnjo ogromne oddelčne zgradbe za bogoslužje na robu mesta.

V času, ko bi veliko družin, ki so sodelovale, s pomočjo sosedov zgradile lastne domove, smo vse svoje moči in vsako prosto uro namenili zgradbi za bogoslužje. Gradbišče, kleti in prezračevalni jaški so postali igrišče pustolovščin za nas otroke, ker so se tam vsak konec tedna naše družine dobile, da bi skupaj delale. Še danes vidim sliko svoje matere z največjim od vseh domačih kuhinjskih loncev, v katerem je pripravljala slastno enolončnico in jo nosila na gradbišče. 

Med letoma 1961 in 1967 je bilo zaradi te edinstvene pobude poklicanih 120 mladih bratov, ki so služili kot misijonarji gradbeniki. Živeli so pri družinah članov, na gradbišču delali od jutra do večera in so bili tisti čas del oddelčne družine. Za nas otroke so bili velik vzor. Še danes se spomnimo njihovih imen. Izgradnja oddelčne zgradbe za bogoslužje je bila možna le, ker so delali skupaj z nekaj strokovnjaki.

Tako je bilo od Flensburga v severni Nemčiji do Graza v južni Avstriji zgrajenih skoraj šestdeset zgradb. 
 
Skupaj s templji in našimi domovi so zgradbe za bogoslužje sveti kraji, kjer častimo Boga, k njemu molimo ter se učimo in prejemamo duhovno vodstvo.



Zgradba za bogoslužje ima v tem posebno mesto, ker je to kraj, kjer vsak, ki se obnaša primerno, lahko vanjo vstopi brez nadaljnjih predpogojev.

V preteklosti smo prijatelje pogosto pripeljali v oddelčno zgradbo za bogoslužje, ko so bili kulturni dogodki, športne dejavnosti ali festivali, ki smo jih obeleževali. Življenje v oddelku je na vse naredilo vtis, a pogosto jim je manjkal globlji duhovni vpogled. 

Kasneje smo spoznali, da se je naših prijateljev Duh dotaknil in so se zavedali Kristusovega nauka le, če smo jih pripeljali na zakramentno bogoslužje, kjer smo sami dobili »olje za svetilke«, če smo redno vzeli zakrament.

Že res, da so naše kapele preproste in brez okrasja in da je zakramentna miza oltar le med sveto uredbo, toda sporočilo, da Kristusa častimo kot svojega Odrešenika in Odkupitelja ter da smo do njegovega družabništva in vodstva upravičeni, če vredni vzamemo zakrament, se na tem sestanku ljudi lahko dotakne v srcih.

Če bi to resnico radi predstavili prijateljem, ni boljšega kraja od tega, kjer bi to naredili.

lds-meetinghouse_612x340.jpg