Priložnosti je neskončno

    Priložnosti je neskončno

    Vrsto let sva velikokrat vabila prijatelje in sorodnike, da se nam pridružijo na predstavitvi otrok na zakramentnem sestanku, krstih najinih otrok, ko pojemo posebne glasbene točke, ko imamo govore, na posebna ognjišča ali obiske generalnih voditeljev in številne smo povabili k nam domov na družinski večer ali na skupno večerjo z misijonarji.

    Priložnosti je neskončno. Tiste, ki nekaj časa niso prišli na cerkvene sestanke, ali sorodnika nečlana lahko povabimo, ko dobimo nov poklic in morda celo, ko smo oddeljeni. Povabimo lahko prijatelje nečlane, naj se nam pridružijo na zakramentnem sestanku ali nedeljski šoli. Povabimo jih lahko, če bomo učili v razredu ali če bomo pričevali na zakramentnem sestanku. Povabimo lahko svoje prijatelje, da se nam pridružijo celo pri projektu služenja, ki ga sponzorira Cerkev, ali da gredo z nami na skrbno služenje v bolnišnico ali dom za ostarele. Povabimo jih lahko domov na kosilo po cerkvi.

    Kakršnokoli bo povabilo, bo verjetneje sprejeto, če molimo za tiste, ki jih vabimo, če iščemo navdih glede načina, kako bi jih povabili, če se za njih postimo in če v skladu s tem delujemo. V večini primerov pa vabilo ni dovolj; uskladiti moramo načrte s tistimi, ki smo jih povabili. Morda bodo želeli vedeti, kaj lahko pričakujejo in morda bodo potrebovali prevoz.

    Občasno bodo drugi, ki bi jim morali pomagati priti v Cerkev, tisti, s katerimi smo vedno hodili v Cerkev. Morda bo to pomenilo, da pomagamo pripraviti zajtrk družinskemu članu ali zlikati srajco oziroma obleko, da bi jim prihranili čas in bi bili točni. Morda bo tudi pomenilo izogibati se negativnim komentarjem o sestankih ali ljudeh, tako da se bodo lahko tisti, ki jim poskušamo pomagati, osredotočili na dobro in se bodo radostili, ker so prišli v Cerkev.

    Morali bi povabiti vsakogar, tudi tiste za katere mislimo, da ne bodo prišli. Da bi našli pogum za to, da povabimo, v obljubi starešine Quentina L. Cooka: »Če pokažemo ljubezen, prijaznost in ponižnost jih bo veliko sprejelo naše povabilo. Tisti, ki se odločijo, da našega povabila ne bodo sprejeli, bodo še vedno naši prijatelji.«3

    1 Dieter F. Uchtdorf, »Misijonarsko delo: Povejte, kar je v vašem srcu«, generalna konferenca, apr. 2019.

    2 Quentin L. Cook, »Velika ljubezen do otrok nebeškega Očeta«, generalna konferenca, apr. 2019.

    3 Ibid.

    Priložnosti je neskončno
    Starešina Alessandro Dini Ciacci Italija Področni sedemdeseteri

    Vrsto let sva velikokrat vabila prijatelje in sorodnike, da se nam pridružijo na predstavitvi otrok na zakramentnem sestanku, krstih najinih otrok, ko pojemo posebne glasbene točke, ko imamo govore, na posebna ognjišča ali obiske generalnih voditeljev in številne smo povabili k nam domov na družinski večer ali na skupno večerjo z misijonarji.

    Priložnosti je neskončno. Tiste, ki nekaj časa niso prišli na cerkvene sestanke, ali sorodnika nečlana lahko povabimo, ko dobimo nov poklic in morda celo, ko smo oddeljeni. Povabimo lahko prijatelje nečlane, naj se nam pridružijo na zakramentnem sestanku ali nedeljski šoli. Povabimo jih lahko, če bomo učili v razredu ali če bomo pričevali na zakramentnem sestanku. Povabimo lahko svoje prijatelje, da se nam pridružijo celo pri projektu služenja, ki ga sponzorira Cerkev, ali da gredo z nami na skrbno služenje v bolnišnico ali dom za ostarele. Povabimo jih lahko domov na kosilo po cerkvi.

    Kakršnokoli bo povabilo, bo verjetneje sprejeto, če molimo za tiste, ki jih vabimo, če iščemo navdih glede načina, kako bi jih povabili, če se za njih postimo in če v skladu s tem delujemo. V večini primerov pa vabilo ni dovolj; uskladiti moramo načrte s tistimi, ki smo jih povabili. Morda bodo želeli vedeti, kaj lahko pričakujejo in morda bodo potrebovali prevoz.

    Občasno bodo drugi, ki bi jim morali pomagati priti v Cerkev, tisti, s katerimi smo vedno hodili v Cerkev. Morda bo to pomenilo, da pomagamo pripraviti zajtrk družinskemu članu ali zlikati srajco oziroma obleko, da bi jim prihranili čas in bi bili točni. Morda bo tudi pomenilo izogibati se negativnim komentarjem o sestankih ali ljudeh, tako da se bodo lahko tisti, ki jim poskušamo pomagati, osredotočili na dobro in se bodo radostili, ker so prišli v Cerkev.

    Morali bi povabiti vsakogar, tudi tiste za katere mislimo, da ne bodo prišli. Da bi našli pogum za to, da povabimo, v obljubi starešine Quentina L. Cooka: »Če pokažemo ljubezen, prijaznost in ponižnost jih bo veliko sprejelo naše povabilo. Tisti, ki se odločijo, da našega povabila ne bodo sprejeli, bodo še vedno naši prijatelji.«3

    1 Dieter F. Uchtdorf, »Misijonarsko delo: Povejte, kar je v vašem srcu«, generalna konferenca, apr. 2019.

    2 Quentin L. Cook, »Velika ljubezen do otrok nebeškega Očeta«, generalna konferenca, apr. 2019.

    3 Ibid.