Preskoči glavno navigacijo

Slediti živemu preroku

Slediti živemu preroku
Starešina Torben Engbjerg, Danska področni sedemdeseteri
Starešina Torben Engbjerg, Danska področni sedemdeseteri

Pomladi leta 1977, potem, ko sem se pri dvajsetih krstil v San Leandru v Kaliforniji in po dveh semestrih na Univerzi Brighama Younga, sem sedel na čezoceanskem poletu v Kopenhagen. Za poletje sem šel domov, da bi zaslužil denar za naslednje semestre na BYU. Tako sem mislil!

Med dolgim poletom sem poskušal zaspati, da bi se spočil za srečanje z družino – zdaj kot član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Spanec ni prišel. Slišal sem glas preroka, tedaj predsednika Kimballa, ki je rekel: »Vsak vreden mladenič bi moral opraviti misijon.«1 »Prestar sem,« sem se prepričeval, »star bom 22 let, preden bom lahko šel, tri leta starejši od večine strešin, ki gredo na misijon.« Še naprej sem slišal predsednika Kimballa, skoraj kot bi sedel prav poleg mene. Zaradi njega sem ostal buden in ga nisem mogel prezreti.

Končno sem, ker sem se bal, da sploh ne bom mogel zaspati, rekel nebeškemu Očetu: »No prav, če boš nekoga navdihnil, da me bo vprašal, ali grem na misijon – potem bom šel.« To je pomagalo, zaspal sem in spal dokler letalo ni pristalo ter nič več razmišljal o tem, kar sem obljubil Gospodu oziroma predsedniku Kimballu.

Samo štiri dni po tem, ko sem prispel na severno Dansko, sem šel v cerkev v vejo Aalborg. Tam nisem nikogar poznal. Takoj po zakramentnem sestanku je predsednik veje, Johannes Vestbø, prišel naravnost k meni in rekel: »Ne poznam te, ampak oblečen v belo srajco in obleko si videti kot član Cerkve. Ali si član?« Temu sem pritrdil in on je nadaljeval: »Te lahko povabim v svojo pisarno, da te bom lahko bolje spoznal?« Najin sestanek je trajal le deset do petnajst minut. Že po le nekaj prvih minutah je rekel: »To je zelo nenavadno, čeprav te ne poznam, imam zelo močan občutek, da mi Gospod govori, naj te vprašam, če boš šel na misijon. Ali boš to naredil?«

Močno sva začutila duha in solze so nama stopile v oči, ko sem se spomnil in mu povedal za obljubo Gospodu pred le štirimi dnevi. Vedel sem, kaj moram storiti – slediti glasu živega preroka. Kmalu zatem sem oddal vlogo za misijon in namesto da bi se vrnil na BYU, je denar, ki sem ga zaslužil tisto poletje, šel za misijon, od novembra tistega leta sem služil v angleškem misijonu v Londonu.

Ko začenjamo to novo leto in si postavljamo cilje za področni načrt 2019, pri katerem je glavni cilj »sledi preroku«, iz svojih izkušenj vem, da nas bo to v življenju najbolj blagoslovilo. Če bomo živemu preroku sledili pri vsem, kar nam svetuje, naj delamo, bo to »okrepilo (našo) vero v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa«.

Živi prerok na zemlji govori v Gospodovem imenu. »Prerok ne stoji med vami in Odrešenikom. Temveč stoji poleg vas in kaže pot k Odrešeniku.«2 Kot piše v Tretjem Nefiju 20:24: »Vsi preroki /…/ so pričevali o [Kristusu].« Prerok nam bo govoril o večnih resnicah in nam dobro svetoval. »Vsakič, ko sem prisluhnil nasvetu prerokov (in) se mi je potrdil v molitvi in sem mu potem sledil, sem spoznal, da sem bolj varen.«3 Prerok nas bo spodbujal, naj spolnjujemo zapovedi, kar vodi do sreče, miru in večnega življenja. 

Zdaj so minila štiri desetletja, kar sem se odločil, da bom sledil živim prerokom. Od leta 1977, ko sem se odločil, da bom sledil preroku, smo bili deležni neštetih blagoslovov ne samo jaz ampak vsa moja družina. Vse spodbujam, da si postavimo cilje in se obvežemo, da bomo sledili preroku, s čimer smo lahko tako v tem življenju kot v prihodnjem neizmerno blagoslovljeni.

________________________

1 Spencer W. Kimball, First Presidency Message, nov. 1977, »It Becometh Every Man«, 3. odstavek

2 Neil L. Andersen, »Božji prerok«, 188. spomladanska generalna konferenca 2018, apr. 2018

3 Henry B. Eyring, »Finding Safety in Counsel«, Ensign, maj 1997, 25