Tempeljski blagoslovi v mojem življenju

    tempelj

    Moja ljubezen do templjev izvira iz otroštva, ko sem zanj vedel samo s slik in iz zgodb. Vsakič, ko sta se starša vrnila z obiska švicarskega templja v Bernu, sta bila vselej videti srečnejša in bolj sijoča kot prej – in vedno sta prinesla slastno švicarsko čokolado. Tako sem že v rosnih letih vzpostavil zelo pozitivno vez z Gospodovo hišo.

    Pri trinajstih letih sem imel priložnost, da sem prvič videl in šel v tempelj. Že ob pogledu na zunanjost templja me je ganila njegova svetost in neomadeževanost. V samem templju sem se počutil blizu nebes. Ti občutki so se z leti samo še poglobili in postali bolj jasni.

    Nad vrati templja piše: Svetost Gospodu. Gospodova hiša.

    Gospod Jezus Kristus je resnično Gospod templja. Te svete hiše so posvečene njemu in nebeškemu Očetu. Templje posvečuje navzočnost Svetega Duha. Kristus je vir moči in svetlobe, ki jo izžareva tempelj. Vsi tempeljski simboli in zaveze, vse tempeljske uredbe kažejo nanj in na njegovo veliko odkupno daritev in pripomorejo k temu, da mu postanemo bolj podobni.

    starešina Helmut D. Wondra
    starešina Helmut D. Wondra področni sedemdeseteri

    Naše vsakdanje življenje pogosto zaznamujeta hrup in nemir. To, da vse to občasno pustimo za sabo, pridemo v Gospodovo hišo in se prepustimo okolju miru in svetosti, nam prinese duševni mir.

    V tem neomadeževanem okolju lažje najdemo odgovore na svoja najgloblja vprašanja in skrbi. Predsednik Nelson je v svojem prvem sporočilu kot predsednik Cerkve obljubil naslednje:

    »Tempeljske uredbe in zaveze, ki jih tam sklenete, so ključ za krepitev vašega življenja, vaše zakonske zveze in družine in vaše sposobnosti, da se ubranite napadov nasprotnika. Vaše čaščenje v templju in služenje vašim prednikom vas bo blagoslovilo z več osebnimi razodetji in mirom ter v vas utrdilo zavezanost, da ostanete na poti zavez.«[1]

    Izpolnitev velikih tempeljskih blagoslovov je odvisna od tega, kako zvesto izpolnjujemo tempeljske zaveze in kako zelo se dejansko posvečamo Gospodu in njegovemu delu.

    Ni treba, da smo popolni, da gremo v tempelj in prejmemo čudovite blagoslove, ki nas čakajo tam. Moramo pa si prizadevati, da bomo dovolj vredni in bomo darovali strto srce in skesanega duha.[2] Zame to pomeni, da moram razviti vodljivo, blago srce – srce, ki se usklajuje z nebeškim Očetom. Zame strto srce pomeni, da izberem poštenost, da se zavedam svojih nepopolnosti in da za vrnitev k Očetu v nebesih potrebujem Gospodovo pomoč.

    temelj

    Gospod je obljubil:

    »Blagor vsem, ki so lačni in žejni pravičnosti, kajti napolnil jih bo Sveti Duh.«[3]

    To, da sem skupaj z ženo lahko položil temelje večne družine, je bil največji blagoslov, ki sem ga izkusil v Gospodovi hiši. Zaradi tempeljskih zavez in moči pečatenja, ki se tam udejanja, nama je obljubljeno, da bo najina zakonska zveza trajala za čas in za vso večnost, če bova le ostala zvesta zavezam. Obljubljeno nam je, da bomo lahko s svojimi ljubljenimi večno živeli v navzočnosti Jezusa Kristusa in nebeškega Očeta.

    Izpolnitev te obljube je vredna vsake žrtve.

    Bodimo ljudje, ki hodijo v tempelj kar najbolj pogosto, da bi se posvetili in očistili, da bi prejeli razodetja in moč z višav, da bi preko evangelijskih zavez in Kristusove milostljivosti služili svojim prednikom, da bi prejeli vse blagoslove, ki jih ima nebeški Oče za nas.

     


    [1] Sporočilo Prvega predsedstva, 16. januar 2018.

    2 Gl. 3 Ne 9:20.

    3 3 Ne 12:6.