Večni dar

    Večni dar

    Mala Harriet je nekaj let, preden sta ameriška misijonarja nepričakovano potrkala na vrata stanovanja njene družine, doživela navidez nepomembno srečanje z drugim mladim neznancem, česar ni pozabila.

    V tistem času se je Nemčija po opustošenju zaradi druge svetovne vojne začela postavljati na noge. Zahodno Nemčijo je zasedla vojska Združenih držav. Življenje je bilo težko in pusto. Harriet Reich je bila takrat še toliko majhna, da je lahko sedela na majhnem vozičku, ki ga je njena mati Carmen Reich potiskala po ulicah Frankfurta, medtem ko je hodila po dnevnih opravilih, da je poskrbela za svojo malo družino.

    Nekega dne sta mati in hči šli mimo mladega vojaka iz Združenih držav. Ameriški vojak, G. I., se je deklici nasmehnil, ji vrgel zavit žvečilni gumi ter šel svojo pot.

    »Nikoli prej nisem videla žvečilnega gumija, zato nisem vedela, kaj to je,« je dejala sestra Uchtdorf, žena predsednika Dietra F. Uchtdorfa, drugega svetovalca Prvega predsedstva.

    Potem ko je mala Harriet dobila dovoljenje svoje matere, je žvečilni gumi odvila, ga dala v usta in začela žvečiti. Osuplo je ugotovila, da lahko žveči, žveči in žveči — a malo, okusno darilo ne razpade in ne izgine.

    »Zdaj sem imela to dragocenost,« je dejala sestra Uchtdorf, ko je podoživljala spomine, »zato sem jo vzela iz ust in jo položila nazaj v čudovit srebrni papir, jo zavila in spravila. Vsak dan sem jo malo žvečila, dokler je ni ostalo nič več. Tistikrat mi je to toliko pomenilo!«

    Leta so minevala in časi so ostali težki. Harrietin oče, Iwan Victor Reich, je umrl, zaradi česar je bilo v življenju sestre Reich in njenih dveh hčera še več izzivov. Jeseni leta 1954 je družina živela v stanovanju v zgornjem nadstropju v Frankfurtu, ko je nekdo potrkal na vrata. Odprla je takrat dvanajstletna Harriet ter na vratih zagledala dva mlada Američana, oblečena v plašč in kravato. S polomljenim nemškim naglasom sta vprašala, če lahko vstopita in povesta svoje posebno sporočilo. Harriet se je takoj spomnila prijaznega ameriškega vojaka in njegov izjemni dar.

    Gospa Reich je oklevala, a jo je hčerka prepričala, naj misijonarja povabi naprej.
    »Materi sem dejala: ‘Naj prideta in jima malce prisluhnimo,’« je dejala sestra Uchtdorf. Misijonarja sta se predstavila kot starešina Gary Jenkins iz Pendletona v Oregonu ter starešina Richard Kowallis iz Logana v Utahu.
    Ko se je brat Jenkins spominjal tega dogodka, je dejal, da je takoj vedel, da je ta ponižna družina pripravljena na poučevanje evangelija.



    »Bili so zlata družina z velikim ‘Z’,« je dejal. »Najino sporočilo jih je zanimalo in hoteli so, da se kmalu vrneva. Na to sva navdušeno čakala.«    

    Starešini sta Reichovim dala Mormonovo knjigo in jih učila tolažilne lekcije o večni družini ter načrtu odrešitve. Predstavila sta jih prijaznim članom veje Frankfurt. Harriet se je z družino krstila štiri tedne po tem, ko so nepričakovano potrkali in je odprla vrata.

    Predsednik Uchtdorf je dejal, da je nasmejani ameriški vojak mali Harriet dal takšno lepo darilo, ki je trajalo dolgo. »A (misijonarja) sta ji prinesla nekaj, kar bo imela za večno.«

    Pred kratkim sta Uchtdorfova preživela toplo jesensko popoldne z Garyjem Jenkinsom in njegovo ženo MaryAnn. Uchtdorfova in Jenkinsonova so vsa leta stike ohranjali z božičnimi voščilnicami in sporočili o svoji družini. Odkar je starešina Jenkins z družabnikom, starešino Kowallisom, potrkal na vrata Reichovih, je minilo več kot pol stoletja, A Uchtdorfova še vedno čutita močno hvaležnost in ljubezen do teh dveh misijonarjev.

    Predsednik Uchtdorf je dejal, da je njegovo življenje za vedno blagoslovljeno zaradi dveh marljivih misijonarjev, ki sta njegovo bodočo ženo učila evangelij. Ne more si predstavljati, kako bi bilo, če v Cerkvi ne bi mogla služiti skupaj. Misijonarsko delo je vplivalo na njuno življenje in na življenje njunih otrok ter vnukov, ki so odrasli zvesti Cerkvi.

    »Vse to zato, ker je misijonarja vodil Duh in sta storila, kar sta morala storiti,« je rekel predsednik Uchdorf. »Bila sta na pravem mestu ob pravem času in povedala prave stvari.«

    Brat Jenkins se zaveda, da bi bilo njegovo življenje zelo drugačno, če ne bi odšel na misijon v Nemčijo. Kadar zagleda sliko Uchtdorfovih, ki v Cerkvi služita po vsem svetu, ali kadar posluša, kako predsednik Uchtdorf govori na konferenci, se v mislih vrne štiriinpetdeset let nazaj v tisto stanovanje na zgornjem nadstropju v Frankfurtu v Nemčiji.

    »Nikoli ne veš, kaj se skriva za naslednjimi vrati, kdo bo tam, oziroma kaj bodo postali.«
    Navdušenje, ki ga Uchtdorfova čutita do misijonarjev, ni nikoli zbledelo. Pred kratkim je sestra Uchtdorf v Panami spregovorila skupini rednih misijonarjev. Svetovala jim je, naj ostanejo v stikih drug z drugim in z ljudmi, ki jih vzljubijo. »Srečo poiščite,« je rekla, »v dragocenih spominih.«    Na pisarniški mizi predsednika Uchtdorfa je bronast kipec dveh misijonarjev na kolesih. Kipec cerkvenega voditelja spominja na njegova vnuka, ki služita misijon — in na misijonarje, ki so našli, učili in krstili njegove najdražje. Misijonarja ne kolesarita ležerno. Dvignila sta se nad sedež, nestrpna, da bi čim prej dosegla cilj.